OZ 2003/2

M T 69 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 vendar s tem ne razrešimo problema načina zapisovanja znanja in tudi ne problema enormnega in naglo rastočega nabora zapisov. Elektronski arhivi so glede izbora zapisov za arhiviranje v dokaj nezavidljivi situaciji. Situacija, ki pogojuje ohranjanje virov, je tudi nekoliko protislovna. Naprednejše tehnologije ne omogočajo pri- kaza praviloma preprostejših (opuščenih) formatov digi- talnih zapisov. Takšna situacija je lahko pogojena z odsot- nostjo povpraševanja po znanju v teh zapisih, ali pa se znanje, zapisano v opuščenih formatih, ohranja v zapisih novega znanja, kar seveda odpravlja povpraševanje po starejših zapisih. To omogoča sklep o določeni meri pod- vajanja v zapisovanju znanja, ki je trenutno aktualno, in o pozabljanju znanja, ki trenutno ni potrebno. Za tak sklep lahko najdemo delno potrditev v zapisih na internetu. Ta ugotovitev na prvi pogled ni prav naklonjena ohran- janju zapisov na daljši rok. Če pa jo opazujemo z vidika ne prav domišljene prakse in ob upoštevanju, da vlagamo danes znatna sredstva v obnovo znanja (npr. zgodovina, sociologija, farmacija, biologija), potem lahko ugoto- vimo, da je velikokrat nerazsodnost tista, ki povzroča odmiranje znanja in kasnejše hlastanje za znanjem, ki so ga generacije pred nami pa tudi naša generacija prepustile pozabi ali uničile, za preostalo uničenje, velikokrat pa tudi za ohranitev, pa je poskrbela narava. Zapisi, predstavljeni v digitalni obliki (digitalni za- pisi), so nizi števil. Za pravilen prikaz takšnega zapisa je potrebno poznavanje njegove strukture in pomena komponent te strukture. Strukturo in pomen komponent strukture imenujemo reprezentacija digitalnega zapisa. Reprezentacijo digitalnega zapisa podaja poseben zapis, s katerim lahko prepoznamo strukturo digitalnega zapisa in pomen komponent te strukture. Načeloma lahko reprezentacijo vključimo v digitalni zapis. Takšna rešitev se zdi z današnjega zornega kota sprejemljiva. Temelji pa na predpostavkah. Razumevanje takšne oblike predpostavlja znanje, ki je danes samo- umevno (npr. znanje o številskih sistemih, algoritmih, kodiranju, razumevanje pojmov). Ohranjanje tega znanja je ob poznavanju reprezentacije pogoj za možnost izgradnje prikazovalnika digitalnega zapisa v njegovem življenjskem ciklu. Zato je bolje ločiti digitalni zapis in zapis njegove reprezentacije, saj se bo reprezentacija s časom spreminjala. Ali bo piksel ( pixel ) čez sto let še piksel? Potreba po razumevanju reprezentacije za izgradnjo pri- kazovalnika zapisa odpira vprašanje, ali ne bi bilo bolje reprezentacijo nadomestiti z bolj formalno obliko, ki bi bila manj podvržena interpretaciji. Privlačna je misel, da bi za ohranjanje uporabili prav koncept algoritma in avtomata (programa in procesorja), vendar v tehnološko nevtralni obliki (npr. virtualni računalnik ) 1 , ki bi se lahko ohranila v daljšem obdobju, dokler bi tehnologija pač omogočala emulacijo takšnega procesorja, izvajanje pro- gramov za prikaz zapisov in njihov prikaz. Pri tem lahko gradimo na spoznanjih teorije izračunljivosti, po katerih sta algoritem in avtomat pod določenimi pogoji enakovredna arhetipa. Pa ne le to, obstaja niz takšnih enakovrednih arhetipov. V primeru razvojnega zasuka npr. v genetske računalnike bi bilo možno vse takšne zapise prenesti v obliko, primerno za prikaz s takšnim računalnikom. Takó teorija. Iskanj post- opkov ohranitve zapisov zato ne kaže omejevati na posa- mezen model (ali arhetip). V različnih obdobjih so lahko učinkovite različne oblike ohranjanja zapisov. Zbirka reprezentacij Za ohranitev vira je treba hraniti in vzdrževati reprezen- tacijo digitalnega zapisa vira. Zapise o reprezentaciji virov uredimo v zbirko reprezentacij . V vsakem zapisu značilnih podatkov pa določimo povezavo na pripadajoč zapis o reprezentaciji vira. S tem zagotovimo celovitost podatkov. Funkcija ohranjanje virov Za ohranjanje virov je potrebno spremljanje in zaznavan- je ključnih sprememb na področju relevantnih formatov zapisov in tehnologij. Za tiste vire, ki so zaradi odmiranja formatov ali tehnologij ogroženi, je treba pripraviti post- opke za ohranitev. Izvajanje le redkokdaj poteka povsem skladno z načrtovanimi postopki. Običajno je treba postopke med iz- vajanjem prilagajati. Zato je treba pri postopkih ohranjanja virov ravnati skladno s ciljem, ki je – ohranitev virov. Funkcijo ohranjanje virov lahko členimo na: • pripravo postopkov (za ohranitev virov), • upravljanje izvajanja , • migracijo in uskladitev (zbirk). Funkcijo migracija in uskladitev pa členimo na: • migracijo virov v drugi format zapisa, • uskladitev zbirke reprezentacij , • uskladitev zbirke podatkov . Če je uporabljen takšen format zapisa, ki ga elektronski arhiv še ne podpira, je treba zanj zagotoviti tudi podporo v funkciji povpraševanje po virih in prilagoditi shemo značilnih podatkov. Maksimiljan Gerkeš: ELEKTRONSKI ARHIV ZNANSTVENIH IN STROKOVNIH DOKUMENTOV