OZ 2003/2

74 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 kvadratne funkcije 3 s programom izvajanja te funkcije. Priredba strukture resursov s členjenjem in strukturiran- jem dobljeni strukturi funkcij je dokaj neposredna. Strukturiranje ohranja funkcijo elektronskega arhiva in omogoča prilagoditev strukture elektronskega arhiva de- janskim možnostim (tehnologija, stroški). Ob tem pa je možno strukturo elektronskega arhiva za človeka prirediti skladno z vidiki upravljanja, izvajanja, sprejemanja vira in iskanja ter posredovanja vira. Ohranjanje virov II Ugotovitev, da se s strukturiranjem ohrani funkcija ali ve- dênje, ima lahko pomemben vpliv na ohranjanje virov in s tem na elektronsko arhiviranje. Če lahko vir reprezenti- ramo s funkcijo (strukturo funkcij) – struktura resursov je za vsako tehnološko generacijo znana – potem je možno določiti program za prikaz vira za vsako tehnološko gen- eracijo. To pa pomeni, da bi bila za ohranitev zapisa vira perspektivno zadostna njegova reprezentacija s funkcijo. Reprezentacija zapisa vira s funkcijo Predpostavimo, da je zapis vira niz znakov 4 in da je reprezentacija zapisa vira ločen zapis. Če bi preslikali niz znakov s reprezentacijo v pare, kjer bi vsak par vseboval pozicijo znaka (na zaslonu) in znak, bi dobili funkcijo, ki podaja zapis vira v takšni obliki, kot bi jo videl uporabnik (na zaslonu) ob uporabi današnje tehnologije. Perspektiv- na tehnologija bi morala tedaj omogočati pozicioniranje in prikaz znakov. Zahteva, za katero lahko predpostavi- mo, da bo izpolnjena. Program za prikaz pa mora le znati brati primere funkcije in prikazovati znake na pozicijah, ki so določene skladno s to funkcijo. Pozicijska oblika zapisa je značilna tako za besedila, kot tudi za števila in slike. Z dodatno časovno dimenzijo pa tudi za multimedijske zapise. Zapis vira je vedno mogoče reprezentirati kot funkcijo. To omogoča pozicijska lastnost zapisa vira. Beseda je le nabor črk, če črkam v besedi odvzamemo pozicije, število je le nabor števk, če števkam v številu odvza- memo pozicije (uteži), slika je le nabor raznobarvnih točk ali likov, če jim odvzamemo pozicije. Dejansko lahko v obstoječih digitalnih zapisih (in zapisih sploh) prepozna- mo funkcije. Pestrost oblik kodiranja pozicije (relativne, absolutne, v implicitni ali v eksplicitni obliki) je to last- nost zapisov prikrila. Možnost reprezentacije zapisa vira kot funkcije (strukture funkcij) je tedaj pogoj za ohranjanje virov. Za ohranitev vira zadošča, če omogoča reprezentacija zapisa vira iz- delavo programa, ki lahko preslika digitalni zapis vira v nabor parov pozicija znaka in znak. Ni pa treba ohranjati zapisa vira v takšni obliki. Postopek strukturiranja je pokazal, da vzpostavlja pro- gram strukturo funkcij. Če omogoča reprezentacija digi- talnega niza izdelavo programa, ki vzpostavlja strukturo funkcij za preoblikovanje digitalnega niza v nabor parov pozicija znaka in znak, potem zadošča za ohranitev digitalnega zapisa, če reprezentacijo (ali program) nado- mestimo s funkcijo. S tem se ohranitev vira prenese v domeno problema. Oblika funkcije (strukture funkcij) odpravlja dvoumnost opisnih oblik zapisa reprezentacije, pa tudi tehnološko pogojenost programske oblike. V takšnem kontekstu se zdi zapis reprezentacije v obliki funkcije (strukture funkcij) primerna oblika za ohranjanje virov. Za ohranitev vira zadošča, če ohranimo digitalni zapis vira in njegovo reprezentacijo v obliki strukture funkcij, ki se lahko uporabi za izdelavo programa (pa tudi avtomata) za prikaz zapisa vira z bodočimi generacijami tehnologije. SKLEP Elektronska oblika publiciranja omogoča rešitve za niz problemov publiciranja. Odpira pa tudi niz problemov, ki se v okviru klasične paradigme niso izrazili, vsaj s takšno ostrino ne. Neobstojnost elektronskih virov je vzpodbu- dila iskanja na področju elektronskih arhivov, problem ohranjanja zapisov zaradi opuščanja formatov zapisov pa iskanje postopkov, ki bi omogočili ohranitev vsebin. Prispevek podaja nekoliko poenostavljeno shemo zasnove elektronskega arhiva znanstvenih in strokovnih dokumen- tov. Metodološko je problem zasnove določen na osnovi ugotovljene razlike obstoječe – želeno. Elementi vedênja v želeni situaciji so zapisani kot scenariji želenega ve- dênja, s pomočjo značilnih primerov, ki je modelirano s funkcijami. Takšna oblika reprezentacije omogoča pred- stavitev želenega vedênja s strukturo funkcij. Podana je členitev funkcij elektronskega arhiva na začetnih nivojih. Razgradnja problema prinaša poglobitev razumevanja problema, kar omogoča njegovo ustreznejšo definicijo. Potrebnih je lahko več ponovitev, da je problem ustrezno definiran. Omogočeno je dopolnjevanje pa tudi spremin- janje strukture funkcij in s tem prilagajanje zahtevam. Metoda izpeljave sheme elektronskega arhiva temelji na problemskem pristopu, ki kot tak ne upošteva drugih rešitev. Zasnova poteka na osnovi vsebovanih lastnosti problema. Uporabljena metoda ni zgolj pripomoček za zapiso- vanje zamisli, kar je sicer značilnost nekaterih metod načrtovanja. Tako za reprezentacijo, kot členitev in Maksimiljan Gerkeš: ELEKTRONSKI ARHIV ZNANSTVENIH IN STROKOVNIH DOKUMENTOV