OZ 2003/2

84 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 zamisliti. “Bog kliče, kriči z mesta, ki ga mi imenujemo NIČ,” govori v svojih duhovitih oznakah abecede za znak alef (a) Friedrich Weinreb. 8 V kulturah, ki jih je zaznamovala pisava, je nastalo tudi vprašanje o času in odtekanju. 9 Znak alef je bikova glava, ki gleda z neba, kakor se nam kaže svet, ko prihaja. Budistični svet si je ustvaril prav tako zanimivo pojmovanje. V mislih imam pojem karme, ki je pravzaprav rezervoar vsega min- ljivega, iz nje se da svet obnoviti. 10 Ta misel je skrita tudi v pojmu poslednje sodbe, posredno pa v psihoanalitičnih pojmih podzavesti ali tudi kolektivne zavesti, iz katere raste individualna zavest. S tem vpeljujemo idejo intuicije kot metode, kar je najbrž v popolnem nesoglasju z meto- dami eksaktnih znanosti. 5 V literaturi ima inspiracija kultni položaj; poseben poudarek je dobila z romantično književnostjo, ki je hipostazirala božansko naravo pesništva. Misel “Divine guidance or influence exerted directly on the mind and soul of humankind.” 11 je najbližje temu, kar imamo v mislih z inspiracijo. Če razumemo inspiracijo kot vrata v neobvladljivo strukturo sveta, potem je intuicija za stopnjo nižja metoda, neke vrste iskalno orodje Google za trenutno zavest: “The act or faculty of knowing or sensing without the use of rational processes; immediate cognition.” 12 Tako se je v književnosti ohranila mentalna sposobnost, ki so jo izgnale tako znanosti kakor politične religije, ko se je formirala njihova kotrolna vloga v ok- viru sodobne države. Tako je literatura nekakšen rezervat, v katerem ostajajo dejavni najrazličnejši atavizmi, če gledamo nanjo z vidika dobro urejenega, transparentnega sveta. Inspiracija in intu- icija sta takšna atavizma. 6 Zveza med znanostjo in literaturo je podobna zvezi med alkimističnimi besedili in poezijo. V trenutku, ko so izgu- bila praktično vrednost in s tem intencionalnost, so postala literarna besedila. Če estetiko zelo grobo opredelimo kot odsotnost intencionalnosti, potem je vsako besedilo, ki zgubi to funkcijo, tudi estetsko. Podobno se dogaja z novejšo znanostjo. Najboljša znanstvena besedila (denimo Freudova ali Jakobsonova, pa tudi Newtonova ali Einsteinova) se berejo kot proza z veliko mero poetičnosti. Danes so predmeti, kot so na primer tehnični načrti Leonarda da Vincija, po umetniški vrednosti in statusu izenačeni z njegovimi slikami. Šele v tej brezintencionalnosti so znova dojemljivi kot znanstveni artefakti, podobno kot ima umetniško vrednost tudi srednjeveško mučilno orodje. Tudi umetnost je le besedilo (če se držimo trditve Julije Kristeve), toda kot izročilna funkcija, tj. tista funkcija, pri kateri je samo dejstvo prenosnosti pomembnejše od njenega Slika 2. Princip temure (brez naslova) Matjaža Hanžka. V nekem smislu sta hala in alah ekvivalenta, tako kot voliti in tivoli. V literarnem smislu govorimo o bližini in nadomeščanju, torej o metonimijskem postopku. Marjan Pungartnik: VDOR ELEKTRONSKEGA DOKUMENTA V LITERATURO