OZ 2003/2

M T 85 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 namena. Znanost je z njenega vidika trivialni sloj, ki pa se z odmikom, s časom izgublja, tako da se besedilo inkorporira v nabor umetniških besedil. 7 Odkar delujem kot pisatelj, sem vedno v vodah založništva in revij. Nisem se mogel sprijazniti samo z vlogo produ- centa literarnih besedil, ampak sem hotel vedno sodelovati pri urejevanju razmer v literarnem življenju. Ne vem, ali naj si štejem v čast, da sem postal literarni mentor, ali pa je to samo drobna funkcija na robu literature, ki o ničemer ne odloča. A vendar prav to igra v literarnem življenju pomembno vlogo, saj po nekem načelu le pesnik lahko ust- vari pesnika, kar je samo metaforičen izraz za dejstvo, da brezosebni odnosi, kot je šola, propaganda, trg, ne odločajo o procesu, ki se mu lahko reče – rojstvo literata ali pisatelja, tudi rojstvo literarnega besedila. Kot mentor pri svojem delovanju poskušam slediti dvema ciljema: Prvi je ta, da poskušam knjigo, ki jo teži njena materi- alna stran, tj. založništvo, čim bolj osvoboditi te teže. Z računalnikom smo že zelo blizu možnosti, da nastane knjiga, pri kateri njena vsebina obstaja nematerialno, v obliki digitalnega zapisa, od nje pa je le skok v material- izacijo. Predstavljam si stroj, v katerega vržete kovanec in vam vrne knjigo, izgotovljeno tako, kakor avtomati izdelajo čaj iz koncentrata in dodatka tople vode. Najbrž tehnološko ni daleč čas, ko tudi pri nas ne bo potrebno knjig zalagati, tj. tiskati na zalogo, ampak bodo obstajale v latentni obliki, iz katere jo bo materializiral kupec ozi- roma bralec. 13 Tisto, kar pojmujem kot digitalizacija lit- erarnega besedila, naj bi obstajalo kot neka posebna kul- tura, neka posebna potreba. Zbral sem že lepo biblioteko elektronskih knjig. Elektronska knjiga je kakor pilula. Res še ni možnosti, da bi se preprosto utelesila trodi- menzionalno, razen v obliki okornih izpisov, ki na polici nimajo nobene individualnosti. A čas je še za to. Nekaj projektov iz svoje založniške dejavnosti sem koncipi- ral z mislijo prav na to, da se bralec nekako “odloži”. 14 Založnik dobro ve, da se investiranje v reklamo (razu- mimo to v širšem smislu, ne le zgolj kot komercialno reklamo, temveč kot ves proces razširjanja informacij o avtorju in knjigi) vrača s prodajo. Romantike hitrega us- peha, kar pomeni predvsem dobro prodajo, danes več ni brez dragih medijskih kampanj. V bistvu pa ne gre za pre- boj literarne vrednosti, temveč za preboj kapitala. Zlasti v manjših literaturah ima lahko to precej destruktivne po- sledice, da avtorji sledijo komercialnim trendom in želijo nadomestiti tuji izdelek z gobelinom iz lastne garaže. Drugi moj cilj je, da omogočim čim večjemu številu posameznikov vstop v literaturo kot avtorjem. Je neko nasprotje med literaturo in njeno javno naravo. Javnost mislim v habermasovskem pomenu, kot socialno kategorijo, ki jo povezuje neka funkcija. Literarna javnost kolidira s politično javnostjo, saj je med literaturo (in avtorji) ter politiko (politiki) vedno obstajal obojestranski interes za stik, kakor se kaže v odnosu med nacionaliz- mom in literaturo. Javnost je po svoji naravi obremenjena z interesom in predstavlja sredstvo preživetja. Nemogoče je, da bi javnost sprejela veliko število avtorjev. Njena odslikava je državna – šolska doktrina, ki sestavlja spiske tistih avtorjev, ki so vredni pozornosti. Še v informativnih edicijah, kot je na primer Enciklopedija Slovenije, se dobesedno bije vojna zoper nerelevantne avtorje. Pri tem ne gre za nezmožnost sprejemanja, za omejitev prostora ali sredstev, temveč za logiko oblastnega izločanja. Kakor je sklenjen dokončni dokument, tako je sklenjena tudi lista pisateljev, ki jih obravnavajo šole, kar je najbolj vprašljivo tam, kjer gre za živeče avtorje. 15 8 Realno možnost za neposreden stik z literaturo daje šele elektronski medij, natančneje računalnik. Že zdaj je v ob- toku velikanska količina nastajajoče literature, ki se ponuja na internetu in ni uvrščena v nikakršno kategorijo. V času nastajanja revije Locutio on-line sem imel veselo raz- pravo s knjižničarji, kaj pravzaprav to je. Kam spada? Je tiskana? Zakaj ni tiskana? Tako ne gre, te stvari veljajo le, če so tiskane! in podobno. To je seveda inverzna slika tiskanih literarnih revij, ki postavljajo novim avtorjem velikanske prepreke. Še najbolj demokratičen urednik pogleda najprej na naslov pošiljatelja. 16 Ti posamezniki se čutijo v literarnem življenju divje, zato se tudi držijo pravil, ki veljajo za divjino. Primer je tisti pesnik, ki na internetu sicer ne objavlja svojega imena, a za vsak prim- er kot gorjačo navaja kazenski zakonik, ki naj bi ga ščitil, če bi si nekdo njegova dela prilastil. 9 Kratka statistika. Med 306 člani Društva slovenskih pis- ateljev jih ima 106 elektronsko pošto, to je ena tretjina, kar je nekako povprečje Slovenije. Domačo stran jih ima 19, opažam pa, da se nekako množijo, kajti od predlani jih je vsaj za deset več. Med njimi ima posebno mesto stran Andreja Lutmana, ki vas pripelje naravnost k reviji SRP, znani po tem, da uporablja bohoričico (http://www. revijasrp.si/) . Vsega skupaj pa ni toliko, da bi sodil, kako so pisatelji pri izrabi interneta v prvih vrstah. Nasprotno. Tudi sicer so uveljavljeni avtorji (z redkimi izjemami) ne- zaupljivi do interneta in kažejo odpor do razpoložljivosti besedil za fer javno rabo. Nekateri, ki so tudi pravniki, so me prosili, naj njihova besedila pred objavo knjige, ki bi bila končen dokument, umaknem iz online revije. 17 Marjan Pungartnik: VDOR ELEKTRONSKEGA DOKUMENTA V LITERATURO