OZ 2003/2

86 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 Najbrž to izraža položaj v Sloveniji, kjer se avtorji ne vežejo na založbe in jih je veliko – tako oseb kakor njihovih besedil – v neprestanem obtoku. Njihov položaj je ranljiv, zato kakršna koli pojavnost konkurence ustvarja strah. Obenem pa se le malo avtorjev odloča za poklicno kariero pisatelja. Tudi najuspešnejši med njimi zaradi varnosti opravljajo kakšno službo. Internet je zanje preveliko odkrivanje in tveganje. Je pa strah pred odprtim prostorom tudi sinonim za čas, ko se do agonije razkraja varovana rodovna ureditev, značilna za naše razmere. V očeh širše javnosti je internet – zaradi prisotnosti nekaterih ekstremnih vsebin, a te so le izgovor za predsodek o njem – nevaren. Ni moj namen raziskovati na tem področju, a v prvih letih, ko je internet začel prodirati v rabo množičneje, je v tisku nastopal pogostokrat v črni kroniki. Tiskani svet informacij je nagonsko začutil svojega Terminatorja, ki je ušel izpod nadzora. Kot medij ima internet v percepciji last- nosti televizije, ta pa brez nadzora ne more obstajati. Obstajajo pa posamezniki, ki so za širitev uporabe interneta pri nas napravili izjemno veliko. Ne gre namreč le za splet- no stran, ki jo lahko napravi kdor koli, kdor zna uporabljati za to namenjen program, temveč za širjenje informacijskih potreb. V prvi vrsti mislim na profesorja ljubljanske filo- zofske fakultete dr. Mirana Hladnika, katerega prispevek k uveljavljanju literature na internetu je resnično pomemben. Osebno mi je všeč tudi podoba njegovih strani, ki izražajo akademsko suhoparnost. V tem primeru je na mestu in velika vrlina. Najbrž takšni ljudje tudi študente pritegnejo za drugačne in nove ideje v literaturi. 10 A gremo končno k reviji Locutio on-line . O njej sem začel razmišljati leta 1995, ko sem napravil prve korake pri učenju jezika HTML. Takrat smo izdajali tiskano revijo Locutio . Sam izraz locutio sem odkril na neki literarni delavnici po daljši razpravi, kako naj poimenujemo re- vijo, za katero smo se dogovarjali. Med različnimi pred- logi – Žametne citre ali PostScript ipd. – nismo mogli najti zadovoljive rešitve, zato sem preprosto vzel slovar, ga na slepo odprl in s prstom drsel po strani. Ustavil se mi je na besedi locutio, kar pomeni izgovor, govor. Bil je pravšnji in pri tem naslovu smo ostali. Pri sami besedi locutio se kaže hiter razvoj interneta. Ob prvih iskanjih sem naletel na nekaj več kot 50 zadetkov, danes pa se število bliža milijonu. 18 Seveda ne peljejo vsi zadetki na stran Locutio on-line . Seveda je glavni problem vsake literarne revije vedno denar. Že uveljavljene revije imajo težave, ker jih Minis- trstvo za kulturo, kolikor je le mogoče dolgo, ne priznava. Edina pot, ki je za oblast prva, je politična ustanovitev revije kot znak skupinske moči, kar pa je v sporu z lit- erarnimi interesi. Tako je bilo potrebno izumiti način izdajanja z nizkimi stroški, kar pa ji daje neugledno in marginalno podobo. Prvi izvodi tiskane revije Locutio so bili fotokopirani in naklada ni presegala 70 izvodov. Tako se je pojavila ideja o internetni reviji. Prve poskuse sem napravil na Geocities, ki je nudil nekaj megabajtov brezplačnega prostora, vendar je bilo kar nekaj težav. Bil je počasen, težave so bile s pisavo, sestavljanje z okorni- mi urejevalniki za domače strani pa je bilo prava muka. Da ne govorimo o reklamah, ki so se lepile na te strani. Škoda, da ni mogoče priklicati prve podobe. Ne le da je bila polna nesporazumov, bila je tudi preobložena s cen- enimi triki migajočih slik, pisanih gumbov, vinjet, knjig vtisov, števcev in razne grafike. To je še upočasnilo dos- top in včasih je bilo zaradi manjše prepustnosti povezav skoraj nemogoče dočakati besedilo. Zahodne države so omogočile iz različnih razlogov, od komercialnih do kulturnih, izobraževalnih in tudi obveščevalnih, širok dostop do interneta. Slovenija je v tem capljala za vsemi. Arnes je bil za ljudi zunaj izobraževanja že skoraj ekskluzivni klub. Ko sem jih prosil, da bi sprejeli revijo na svoj strežnik, so me gladko zavrnili. Stroški komunikacijske opreme so bili pri nas visoki, enako stroški zakupa prostora na strežniku (še leta 2000 je Rumeni internet zahteval 3.000 sit za megabajt). 11 Locutio on-line seveda ni nikarkšen tehnološki čudež. Izraža osnovne možnosti, ki jih lahko ima nekdo, ki se temu posveti kot obliki pismenosti in ne kot hobiju, iz katerega raste kakšen obetaven posel, če ne celo poklic. Le tako lahko po svoje pomaga ljudem, ki se želijo s tem ukvarjati, ne da bi postati profesionalci. Podobno kot v literaturi pri tem ni možnosti za profesionalizem. Ostaja le možnost počasnega uveljavljanja, ki ne računa na neobstoječe strategije ustreznih ministrstev, 19 ampak na nujo. A če sem se tega naučil jaz, se lahko kdor koli na tem svetu, samo nekaj časa mora posvetiti učenju. Tako pa je tudi s sleherno obliko pismenosti. Pozabljamo, da nam je osnovna funkcionalna pismenost vzela najlepših osem let življenja in nas napravila za zafrustrirane indi- vidualiste, kar potem ostajamo do konca življenja. Sprva je bila revija linearna, tj. v enem samem kosu. A že pri prvi številki sem jo bil prisiljen razbiti na poddoku- mente in se začeti ukvarjati z organizacijo celote. Odločil sem se za sistem številk, kajti pregledi vsebine so kmalu postali preobsežni. Ugotovil sem tudi, da mora imeti online revija podobno Marjan Pungartnik: VDOR ELEKTRONSKEGA DOKUMENTA V LITERATURO