OZ 2003/2

108 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 ticipacije pri odločanju ali kot sredstvo koncentracije odločanja in nadzorovanja ljudi; • glede zaposlovanja ni dvoma, da računalnik nadomešča ne prav majhno skupino zaposlenih in da povzroča novo strukturno brezposelnost zaradi odvečnosti nekaterih poklicnih izobrazb; • izobraževalni sistem bi se moral v osnovi spremeniti, kar žal ni dosegljivo s trpanjem računalnikov v šolo, ampak je potrebna nova pedagoška paradigma; • nova tehnologija odpravlja razloge za socialno neena- kost spolov, vendar se stopnja enakopravnosti ni bist- veno izboljšala; • vojske so računalnik takoj in v velikem obsegu vključile v oborožitev, kar ima velike posledice za razmerje vojaške moči v svetu; • računalniki so s sevanjem in nekaterimi drugimi učinki novo zdravstveno tveganje za ljudi; • zelo težko je v informacijski družbi zavarovati zaseb- nost kot podlago osebne integritete; • omikanost človeka in družbe se danes nepreklicno navezuje na elektronske medije, kar očitno spreminja duhovno stanje družbe. 2 Kažejo se brezštevilne nove možnosti razvoja, ki jih poz- namo skupaj z atriburi virtualno, pametno, inteligentno itd. Prevladujejo optimistične napovedi, ki skušajo biti prepričljive s tem, da opisujejo simpatične spremembe v vsem poznanih okoljih, kot so dom, šola, pisarna, knjižnica …Animacijski učinek takih napovedovanj je zelo velik in pomemben del ljudi se želi čim prej vključiti in doživeti novo stvarnost. Za takšen vpliv utopij vemo že od Platona naprej in brez njih bi bil družbeni razvoj opazno počasnejši. Projekt informacijske družbe pa ima še to prednost, da se navezuje na izjemen potencial novih oblik komuniciranja, kar seveda pospešuje družbeno preobrazbo. Ne smemo spregledati, da se pojavljajo tudi antiutopije, ki opozarjajo na človekovo nevzpodbudno podrejanje stroju. To vodi v razkroj zgodovine kot nepredvidljive kreacije volje, ker računalniške izbire upoštevajo le vg- rajene standarde in izločajo evolucijske opcije. Človek se ravna tudi po čustvih in intuiciji, v čemer pa ga računalnik definitno korigira in vklepa v alienirano okolje puste logike. Še največji problem pa je, da tako utopije kot antiutopije ne izhajajo iz celovitih spoznanj o družbenem razvoju, ampak so zgrajene na bolj ali manj anekdotskih opažanjih in pretirano moralizirajo, kakšna bi družba morala biti. Opirajo se na pojave, ki so dojemljivi s t. i. zdravim razumom (npr. pisarniško poslovanje) in kalkulirajo z reakcijami znane publike po vzorcu na pol polno (utopije) ali po vzorcu na pol prazno (antiutopije). V resnici pa so socialna razmerja mnogo kompleksnejša in jih je mogoče razumeti šele ob bistveno večjem številu parametrov. Zato se je treba zavzeti za socialni realizem, ki temelji na kritičnih raziskavah in etno- grafskih socialnih analizah o tem, kako računalniki v resnici delujejo na socialno okolje. 3 Slehernik živi v številnih organizacijah in se tega pogosto sploh ne zaveda. Še celo menedžerji kot poklicni organizatorji ne znajo reflektirati same entitete organizacije in jo jemljejo kot danost. Računalnike so najprej posvojile največje organizacije, vendar se je hitro izkazalo, da so pomembni tudi za male igralce. Danes so kompjuterizirani vsi, od porodnišnice do po- grebnega zavoda in seveda se to dotika vsakega od nas. Sploh ni mogoče reči, da je bil zgolj ekonomski interes tisti, ki je računalniku odprl vrata v vse organizacije. Ko pa enkrat v organizaciji je, računalnik praviloma spremeni najmanj polovico delovnih opravil v njej. Iz tega pa izhaja, da tudi organiziranost nikakor ne more ostati ista, vendar pa spreminjanja ne smemo prepustiti stihiji, ker nas bo zapeljala v kaos in v bankrot. Vzorec za sistematični pristop k reorganizaciji lahko predstavlja Price Waterhouse; ko so se leta 1991 odločili za hkratni nakup 10.000 licenc za program Lotus za svoje uslužbence in obenem za novo organiziranost, je vse skupaj firmo lansiralo v svetovno orbito. Obstaja pa tudi negativni primer ameriškega srednjega šolstva, v katerega so vsako leto vtaknili po 500.000 računalnikov, vse skupaj pa ni izboljšalo kakovosti učenja, ker so ohranili tradicionalno organizacijo šole. Steven Hodas je pokazal, da je ta strahotni fiasko posledica nespo- sobnosti, da bi vpeljavo računalnika v šolo izpeljali kot socialno konstrukcijo. Kar precej raziskovalcev je sistematično študiralo vpliv političnih koalicij v organizacijah na uvajanje računalnikov in o tem je marsikaj znanega. Skoraj vse organizacije se sklicujejo na znižanje stroškov in na zvišanje produktivnosti, čeprav v resnici nihče ni iz- vajal analiz stroškov in koristi. Sploh pa se ve, da je bila v ZDA letna rast BDP v obdobju 1948–1973 (brez računalnikov) pomembno višja kot v obdobju 1973– 1989 (z računalniki). To zgolj pomeni, da so uvedbi računalnikov morali botrovati še drugi motivi, ki sploh niso razvidni.