OZ 2003/2

M T 109 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 4 Delovna kariera je osrednjega pomena za vse nas, in sicer iz naslednjih razlogov: • delovno mesto zagotavlja preživetje ogromni večini ljudi med 22 in 65 letom  življenja; • ljudje delajo (v ZDA) od 30 do 60 ur tedensko in jim preostane le še malo časa za druge stvari; • računalnik je prej in odločneje zavladal na delovnem mestu kot doma; • strokovnost opravljanja delovnih nalog je ob računalniku še bolj poudarjena kot sicer. Prve so po računalnikih segle banke, ki so v osemdesetih letih pokupile kar 30 % celotne proizvodnje. Sicer je računalnik najbolj očitno zagospodaril v pisarnah, ki so se v zadnjih dveh desetletjih popolnoma spremenile. Večina pri tem noče opaziti, da se je računalnik najprej uveljavil v okoljih, kjer so prevladovale ženske. V resnici so njih najlažje prisilili v inovacijo, razen tega pa so prav tam ob- stajale največje rezerve neizrabljenega znanja. Čisto prvi računalniki so ženskam namenili težaško delo luknjačic kartic, moški pa so se udobno hladili v klimatiziranih prostorih za dragocene naprave. Šele osebni računalniki so prinesli pravo spremembo. Menedžerje je pri računalnikih najprej pritegnila možnost, da z njihovo pomočjo bolj nadzorujejo zapo- slene. To je pač v obzorju najpogostejšega pojmovanja, da “upravljanje ni nič drugega kot kontrola podrejenih”. Sociologe pa je pritegnila elektronska pošta, ki je hitro postala najbolj množična aplikacija. Pričakovali so, da bo zmehčala rigidne birokratske procedure, povzročila nastanek nove organizacijske kulture, znižala pra- gove pri komuniciranju med različnimi hierarhičnimi nivoji ipd. Nastajajoče razmere le deloma potrjujejo pričakovanja. Elektronsko pošto z vrha podrejeni še vedno tolmačijo le kot formalno navodilo, pošta v obratni smeri pa je razumljena kot napad na vod- stvo. Povezovanje v skupine preko elektronske pošte je ocenjeno kot subverzija in je podvrženo cenzuri. Nekateri bi organizacijo najraje spremenili v elektron- ski zapor. Ne glede na idealne tehnološke možnosti se v okviru takšnih konceptov ne more razviti delo doma. Pa niso krivi zgolj menedžerji, ampak tudi zaposleni, saj presojajo delo na domu po formuli “daleč od oči, daleč od srca”, ter raje hodijo v službo. Verjetno je tudi res, da mnogi preprosto ne zmorejo dovolj samodiscipline, da bi učinkovito delali doma. Tudi o nasprotnem prim- eru obsedenosti z delom ( workaholism ) vemo premalo. Nov pojav je delo s prenosnimi delovnimi postajami na  poljubni lokaciji, kar je spet drugačna delovna arena in zelo malo vemo o tem, kakšne socialne razsežnosti ima reševanje bistvenih problemov organizacije nekje daleč od nje, v letališki čakalnici med dvema poletoma. 5 Kakšnih sto milijonov ljudi organizirano komunicira preko elektronskih novičarskih skupin, oglasnih desk, konferenc, distribucijskih list itd. Nove tehnologije nas prav silijo v stike z vse večjim številom vse bolj različnih ljudi, kar seveda vpliva na naš občutek za skupnost. Žal se ponavljajo tudi nekatere stare zgodbe, kot je spolna segregacija, saj npr. v diskusijskih skupinah odločno prevladujejo moški, tako po dolžini prispevkov kot po njihovi upoštevanosti. Mačizem je celo izrazitejši v ele- ktronskem kot v vsakdanjem okolju. K starim zgodbam spada tudi poudarjen konformizem in depersonalizacija. Kiberprostor je sicer prispodoba novih neizrabljenih priložnosti, ki sproža silno vznemirjenje pri značilni družbeni populaciji, ki niso misleci, ampak aktivistično naravnani ljudje, med njimi pa tudi pustolovci in špekulanti. Na drugi strani se dviga fronta nasprotnikov mrežnih komunikacij, ki se sklicujejo na vse mogoče argumente, tudi na take: mesto s 85.000 prebivalci mora letno zbrati 200.000 USD za delovanje informacijske mreže lokalne skupnosti, da jo tu in tam uporabi 5.000 ljudi in da se na njej izživlja 150 fanatikov, ki svojemu mestnemu svetniku vsak dan sporočijo “Fuck you!”. Ljudje izgubljajo pregled nad tem, kdo vse nadzira nji- hovo pošto. Pozabljajo tudi, da ostaja za vedno fiksirana in jo bo v nekih bodočih zelo drugačnih razmerah nekdo izbrskal in jo uporabil. Pošteno je, če lastniki omrežij uporabnike vnaprej opozorijo, da je njihovo elektronsko komuniciranje nadzorovano. Ni pa dvoma, da so v tem pogledu univerze specifično okolje, ki tudi v pogojih interneta vztrajajo pri zavračanju slehernega nadzora in cenzure. Internet spremljajo veliki dvomi, posebej v humanistiki, ki je izrazito navezana na knjigo kot na svoj operacijski sistem. Nadbesedilo (hypertext) je v resnici bistveno poseglo v veliko knjigo kot svetinjo, saj omogoča bralcu, da si jo sproti prilagaja in je sam svoj avtor, kar je sprto s tradicionalnim bistvom knjige. Izjemne nove možnosti komuniciranja prinašajo kar novo paradigmo znanosti – ne pozabimo, da so si inter- net izmislili znanstveniki za svoje lastne potrebe. Vse Nobelove nagrade zadnjih let na področju fizike visokih energij so bile podeljene na podlagi objav na hepnetu in tistemu delu javnosti, ki vztraja le pri tiskanih objavah,