OZ 2003/2

110 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 2 sploh ni jasno, na kaj se nanašajo. Prehod uporabnikov na elektronske objave je ena najpogostejših tem v informaci- jskih raziskavah. Informacijska tehnologija vpliva tudi na poglabljanje specializacije v znanosti, saj se je možno umestiti v globalni znanstveni krog in si v njem poiskati zelo ozko raziskovalno nišo. Prav ta fragmentacija znanosti pa po drugi strani vzpodbuja tudi razmislek o nujni interdis- ciplinarnosti in integralnosti znanja. Seveda je to lahko vzgib za renesanso izvirne ideje univerze, da povezuje vse discipline. 6 Danes se človek vključuje v ogromne in zanj nepregledne skupnosti, v katerih je osebno poznanstvo izjema, anonimnost pa zaželena. Zagotavljanje zasebnosti v najelementarnejši konotaciji – kot pravica, da te drugi pustijo pri miru – je vse prej kot preprosta stvar. Nobene možnosti nimamo, da bi vedeli, kakšno “datoteko” ( pro- fil ) o nas samih imajo v državni upravi, banki, zavaroval- nici, bolnišnici, šoli itd. Glede tega nastopajo različne doktrine: • absolutno prednost naj ima profitni podjetniški in- teres, ki mu mora služiti tudi razpolaganje z osebnimi podatki; • država ima nesporno pravico pridobiti vsakršne statistične podatke kot podlago za svoje ukrepanje; • zavrniti je treba vsakršno omejevanje posameznikovih svobodnih izbir (libertarianism); • neopopulistično je treba vztrajati pri tem, da pošteni državljani nimajo kaj skrivati; • najboljša je podatkovna zaupnost, kakršno prakticirajo banke in zavarovalnice. Največje zlorabe osebnih podatkov se dogajajo prikrito, z združevanjem ( merge ) datotek. Da je to zelo donosno, so brez zadrege izračunali trgovci, ki ugotavljajo, da 1 USD, vložen v združevanje podatkov, navrže do 54 USD koristi. Najbolj grob poseg v zasebnost je prisluškovanje, ki mu informacijska tehnologija omogoča nesluteno perspe- ktivo – brez omejitev je mogoče rešetati vse elektronske komunikacije. S predpisi je treba le prepovedati uporabo kodiranja. Kenneth Laudon ugotavlja, da mnogi ljudje kar soglašajo, da je informacija blago in da je tudi osebni podatek stvar kupčije za primerno ceno. Res pa je, da je na ta način pri- dobljenih le 20 % osebnih podatkov, drugi pa so izsiljeni ali prigoljufani. Z zakonodajo o varovanju osebnih podatkov bi morali zagotoviti: • da se zaupni podatki o posamezniku ne zbirajo; • da obstaja način, kako posameznik ugotovi, kateri podatki o njem se zbirajo in za kakšen namen; • da se lahko posameznik zavaruje pred uporabo oseb- nih podatkov za druge namene; • da lahko posameznik popravi netočne podatke o sebi; • da organizacija, ki uporablja osebne podatke, kazen- sko odgovarja za zlorabe. 7 Napake v delovanju računalnikov imajo različne, včasih banalne, včasih pa usodne posledice za ljudi. Če imamo pred očmi njihovo vlogo v prometu, medicini, upravi itd., je jasno, da je računalnik resen dejavnik tveganja v našem življenju. Zanesljivost računalniških sistemov ni zgolj tehnično vprašanje, ampak v enakem deležu zadeva vpletenega človeka. Klasičen dokaz je prispeval Charles Perrow  s svojo analizo nesreče v nuklearki na Otoku treh milj. Da se zanesljivost izjemno dobro trži, kaže zamenjava papir- nih trakov z ekransko sliko v kontroli letenja (ATC), za kar je IBM zaračunal 31 mio. USD, čeprav gre samo za vtis večje zanesljivosti. Intel je leta 1994 priznal, da Pentium pri aritmetičnih izračunih ni popolnoma zanesljiv, vendar je to storil na tako zavit način, da se je izognil vsakršni odgovornosti za škodo, ki bi iz tega sledila. Nekateri dokazujejo, da pravno gledano pri računalnikih sploh ne moremo govo- riti o nesrečah, ampak o hazardu, v katerega se uporabnik prostovoljno podaja. Posebno poglavje varnosti so vdori v računalniške sis- teme, kar je dramatična tema od leta 1989, ko je najstnik Herbert Zinn vdrl v računalniški sistem ameriške vojske in predelal 55 programov. Clifford Stoll je napisal knjigo The cuckoo egg , v kateri je obdelal kar 430 vdorov v ameriške in evropske računalniške sisteme, ki so odločilni za različne vidike varnosti ljudi. Ko k vsemu temu dodamo še črve, ki jih je poznal že ARPANET, se nas loti strah, od česa je dejansko odvisna naša varnost. Vendar ni pametno vsega staviti le na karto varnosti, saj zasledu- jemo enakovreden cilj splošne dostopnosti računalniških omrežij in neoviran pretok informacij po njih, zato se je treba opredeliti za primerno ravnovesje, o katerem se spet lahko poučimo le pri socialni informatiki.