OZ 2003/4

M 171 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 4 Jaques Berleur: POKLICNA DEONTOLOGIJA, SAMOSUREJANJE IN ETIKA V INFORMACIJSKI DRUŽBI IHCC-ja, ki, kot že omenjeno, poudarja določilo o naj- boljših poslovnih navadah. Vendar pa so tudi tu, kot v primeru poklicnih kodeksov, določila nejasna in ne morejo doseči svojega pravega cilja, se pravi zaščite kogar koli pred zlorabo. Prej dajejo vtis, da so jih organizacije sprejele zato, da bi se same iz- ognile svojim pravnim obveznostim ali da bi si zagotovile lastno zaščito v primeru pravnega postopka. Po našem mnenju ima ta problem več vidikov, vendar se ga je na začetku treba lotiti z dveh zornih kotov: vsebina določil, sestavljenih na podlagi samourejanja, in njihov razvoj. Zastavljajo se naslednja vprašanja: Kateri so spe- cifični problemi in ali jih je treba pokriti ali ne? Kateri od njih so najbolj pereči in iz katerega zornega kota? Kateri manjkajo? In zakaj? Seznami problemov so številni. Tako se lahko sklicujemo npr. na seznam PFIR (People for In- ternet Responsibility 9 ). Ta seznam je verjetno preveč ob- sežen, da bi bil obvladljiv, vendar je zanimiv za primerja- vo [PFIR, 2001]. V izdaji informativnega biltena (N ews- letter ) ISOC-a 10 iz aprila 2003 predlagajo še naslednje teme: prevaro v kibernetnem prostoru, digitalno delitev, online zasebnost, varnost informacijske tehnologije, pra- vico do intelektualne lastnine v kibernetnem prostoru, strategijo konkurenčnosti na internetu, telekomunikacije in področja informacijske tehnologije, nezaželeno e-pošto in online pornografijo, strategijo za brezžične internetne storitve. Nedavno tega je IFIP-TC9 v Vilnuški izjavi vztrajal pri naslednjem: ‘‘V zvezi s socialnimi in etični- mi zadevami toplo priporočamo, da se osredotočimo na poklicno etiko; dostopnost do vsebine in tehnologije za vse; izobraževanje, pismenost in javno zavedanje; večje- zičnost, kulturna vprašanja; vpliv globalizacije; urejanje, samourejanje, vodenje in demokratično udeležbo; pravice do intelektualne lastnine; specifično digitalno strategijo posameznih področij, npr. e-zdravja, e-dela, e-vlade itd.; zasebnost; varstvo človekovih in državljanskih pravic; varovanje posameznika pred nadzorovanjem; razvoj kakovosti življenja in blaginje; boj proti izključenosti iz družbe; računalniški kriminal, napade v kibernetnem prostoru in varnost; zaposlitev in sooblikovanje na delo- vnem mestu; tveganje in ranljivost [WITFOR 11 , 2003].’’ Drugi vidik pa se nanaša na razvoj zgoraj navedenih vprašanj. Največkrat so se teh vprašanj lotili v obliki zelo kratkih trditev, tako da je velikokrat zelo težko ugotoviti, kakšne so resnične in skupne obveznosti posameznih strani. Trditve so izjemno kratke, če že ne minimalistične. Daleč od tega so, da bi podpirale ali predvidevale zakone, kot je predlagal H. Maisl v svojem prvem dokumentu za Svet Evrope [CoE, 1979–82]. Pojavljajo pa se še druga vprašanja v zvezi z zakonitostjo instrumentov za samourejanje ter njihovo učinkovitostjo. Ko govorimo o njihovi zakonitosti, se ne moremo izogniti vprašanjem, kot so: Kdo kaj uveljavlja in kako? Kdo so avtorji in kako so upoštevali ljudi, ki jih pravila zadeva- jo? Ali so med postopkom sodelovali uporabniki, potroš- niki, torej ljudje, ki jih to zadeva? Kakšna je preglednost postopka izdelave? Kako so pravila usklajena s pravili višjega ranga? Kje in kdo je prejel pravila? Vprašanje zakonitosti je tisto vprašanje, ki se mu je treba posvetiti zlasti skrbno, saj je zakonitost teh pravil prvi pogoj za to, da se le-ta sploh sprejmejo. Na žalost pa je preveč prepuš- čeno presoji avtorjev, ki uveljavljajo pravila, ne da bi se potrudili za njihovo preglednost, ne prizadevajo si niti, da bi bila pravila razumljiva – predvsem ljudem, ki jih za- devajo, pa tudi splošni javnosti. Videti je, da je udeležba pri ustvarjanju pravil slaba, če sploh obstaja, in da avtorji v družbo uvajajo pravila, o katerih sploh ni bilo nobene razprave. Vprašanje učinkovitosti je bolj povezano z uveljav- ljanjem, postopkom za pritožbe in reševanjem sporov. Največkrat uveljavljanje sicer je omenjeno, vendar ni enostavno ugotoviti, na kakšen način le-to deluje; tako npr. obstaja predlog, da bi umaknili dostop do storitve stranki, ki krši pravila ali da bi npr. ponudniku začasno razveljavili članstvo. Vprašanje, kako pa bi zagotovili izvajanje pravil na mednarodni ravni, pa ostaja povsem odprto. Mehanizmi za pritožbe se pogosto omenjajo, ven- dar niso zares izpopolnjeni, organ, ki pritožbe prejema, pa je le redko neodvisen od avtorjev, ki uveljavljajo pravila. Prav tako so zelo redko predvidene sankcije. Ideja o alter- nativnem reševanju sporov in o sodnikih v kibernetnem prostoru gre svojo pot [ECODIR 12 , 2001]. Sistem označe- vanja, ki ga uporabljata BBBOnline ali WebTrust, odpira nova vprašanja: videti je, da so metode odstranjevanja oznak in dejanska varnost oznak dvomljive; o tem, kako zadovoljiv je ta postopek in na kakšen način se spremlja učinkovitost teh ukrepov, ni na voljo nobenih informacij itd. [Gobert & Salaün, 1999]. Slogani, kot so ‘‘Čim manjše vmešavanje države, tem boljše.’’, ‘‘Izognimo se večji stopnji zakonskih določb.’’ ali ‘‘Naj poslovanje ureja internet.’’ sodijo ‘‘v refleksno protivladno retoriko preteklosti’’ in ne morejo veljati še naprej brez škode za demokratično družbo [Lessing, 1999]. So družbene laži. … IN ETIKA? Etiki priznavamo, da ljudem pomaga sprejemati za- vestnejše in odgovornejše odločitve, ki se jih potem tudi držijo. Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je torej: Ali sta po- klicna deontologija in samourejanje zadostna instrumenta za doseganje tega cilja? Treba je razlikovati med tem, kar se nanaša na poklic, na eni strani in tem, kar se nanaša na družbo, na drugi strani.