OZ 2003/4

172 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 4 Jaques Berleur: POKLICNA DEONTOLOGIJA, SAMOUREJANJE IN ETIKA V INFORMACIJSKI DRUŽBI Poklic večinoma ima meje, ki jih je možno bolj ali manj opisati, družba pa ne. To ima zaradi kulturnih, družbenih in pravnih razlik globoke posledice za etično vsebino pravil pa tudi za način, kako uveljaviti pravila, tožbe … Prenos pravil z enega na drugega je običajno neprimeren. Funkcije kodeksov na področju poklicne deontologije so bile razmeroma dobro preučene. Večino od njih smo že omenili v drugi publikaciji [Berleur, 1996], kjer smo zaključili: ‘‘Jasno je videti, da obstajajo funkcije, ki so usmerjene v dobro samega poklica – privrženost poklicu, njegova identiteta, zagotovitev sposobnosti, način ureja- nja notranjih sporov … Obstajajo pa tudi funkcije, ki do- ločajo meje med poklicem in družbo: omogočajo javnosti vpogled v poklic ali družbi v to, kaj se dogaja v določe- nem poklicu; spodbujajo odgovornost na različnih ravneh – v podjetju, družbi itd.’’ Kaj se zgodi, kadar so meje poklica nejasne, torej kot v primeru računalniških pokli- cev? Odgovor ponovno ni jasen, odvisen je npr. od moči računalniških združenj v državi ali regiji. Primer poklica se nam ne zdi nerešljiv. Etika tu lahko najde svoje mesto, ker sta udeležba članov in javna demokracija mogoči. Pri samourejanju pa ni čisto tako. Lahko bi rekli, da ko samourejanje postane bolj vezano na področje, se njegov status ne razlikuje več veliko od statusa poklica. Vendar pa smo lahko videli, da takrat, ko ne gre več za splošna pravila deontološkega pristopa, pač pa za bolj specifična načela, zadenemo ob pravila, ki imajo značaj pogodbenih pogojev, etika pa je bolj ali manj odsotna. Prav tako smo omenili, da nas po branju in analizi teh dokumentov pre- veva globoko prepričanje, da služijo bolj lastni zaščiti kot pa samourejanju, kar je ravno nasprotno od tega, da bi javnosti omogočili poznavanje in ovrednotenje na- čina, s katerim se združenja pripravljajo na prihodnost. Odnos med samourejanjem in zakoni mora biti tako raz- jasnjen. Glede na to, da ima poklicna deontologija dvojno vlogo: predvideva in dopolnjuje pravne predpise, lahko razmišljamo o tem, ali naj ne bi zakon postavil okvirja za samourejanje. Tako bi se parlamentarna demokracija lahko vsaj v določenem trenutku vključila v proces, nad katerim kasneje, kot se zdi, bolj in bolj izgublja nadzor. Ni treba, da bi država urejala vse. Vendar pa mora tako jasno in pregledno, kot je to le mogoče, določiti vrednosti in načela, za katera želi, da bi jih spoštovali. V obeh primerih je tudi treba nadalje raziskati bolj speci- fične probleme, ki so povezani s posameznimi področji. Z drugimi besedami, poklicna deontologija pa tudi samo- urejanje morata čimprej opozoriti na prihodnje težave. Strokovnjaki so edini, ki so zmožni delovati tudi kot ne- kakšna tehnološka straža; njihova odgovornost je torej tudi, da predvidevajo razvoj v prihodnosti, in sicer ne le njegove tehnološke razsežnosti, pač pa tudi družbene in etične. Temu pa ne morejo biti kos brez polne udeležbe vseh ljudi, ki jih to zadeva v različnih procesih. Etika in demokracija se stapljata, danes bolj kot kadar koli prej. Lahko bi rekli, da za poklicno deontologijo obstaja pri- hodnost, če bo vsaj poglobila vprašanja v zvezi z računal- ništvom in informacijsko družbo; za samourejanje ne bo prihodnosti, če ne bosta razjasnjena demokratični pristop in pristop v zvezi z udeležbo in če ne bo sprejet okvir za- konskih predpisov. NA KRATKO … BREZ ZAKLJU^KA Po mojem mnenju bi morali storiti naslednje: • od profesionalnih organov zahtevati več profesional- nosti, se pravi jasnejše trditve v zvezi s problemi na specializiranih področjih, na katerih razvijajo svoje sposobnosti; • predvideti grožnje in nevarnosti; • povečati mednarodno izmenjavo med profesionalnimi združenji in institucionalnimi skupinami, ob spoštova- nju kulturnih, družbenih in pravnih razlik; • razmišljati o ‘‘premiku z deontologije za informatike na deontologijo za informatiko pod nadzorom zako- na’’; • se vprašati o samourejanju z vidika izboljšanja obvez in odgovornosti organizacij. (Ni preveč minimalistič- no?); • povečati legitimnost samourejanja s spodbujanjem večje udeležbe tistih, ki jih to zadeva; • opustiti slogane preteklosti, kot so ‘‘Naj poslovanje ureja internet.’’, ki predstavljajo tveganje, lahko pov- zročijo škodo družbeni strukturi in ne podpirajo sode- lovanja med javnim in zasebnim sektorjem; • razjasniti odnos med deontologijo, samourejanjem, zakoni in etiko. Informacijska družba potrebuje nekoga, ki jo bo pravo- časno opozoril in predvidel različne razsežnosti družbe- nega življenja, vključno z etiko. Informacijska družba ni tehnološki koncept, pač pa najprej izbira družbe: imeti mora svoja pravila, ki se bodo opirala zlasti na etične vrednote. Opombe 1 Tema tega članka bo obravnavana v knjigi Education and the Knowledge Society: Information Technology Supporting Human Development (ISBN 1-4020-7755-6, copyright 2004 IFIP), ki bo predvidoma junija 2004 izšla pri založbi Kluwer Academic Publishers v Bostonu, v uredništvu Toma van Weerta (op. uredni- štva).