OZ 2003/4

RAZGOVOR Dr. PAVEL GANTAR Dr. Pavel Gantar iz Gorenje vasi pri Škofji Loki je magister politologije (Univerza v Ljubljani) in doktor sociologije (Univerza Zagrebu). Od leta 1994 je minister, najprej za okolje in prostor in nato za informacijsko družbo. Je izredni profesor na FDV (predava pa tudi na FGG), in sicer za predmet prostorska sociologija in sociologija planiranja. Bibliografija, ki gre proti 300 enotam ( v Googlu je o njem 1.700 zapisov), kaže na posebno zanimanje za raziskovanje urbanizacije, druž- beno-prostorskih konfliktov, razvoja mest in teorije planiranja. Posebej izstopajo knjige: • Urbanizem, družbeni konflikti, planiranje (1984), • Teorija fleksibilne akumulacije in urbano družbeno raziskovanje (1991), • Sociološka kritika teorij planiranja (1994). Opazen je njegov uredniški prispevek v Arhitektovem biltenu, Časopisu za kritiko znanosti in ča- sopisu Problemi-Razprave. O civilno-družbeni angažiranosti pa dovolj povesta podatka, da je bil predsednik ŠKUC-Foruma in član Odbora za varstvo človekovih pravic. Ko je postal minister za informacijsko družbo, je po svetu zaokrožila njegova zgodba o tem, kako se je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, kljub prepovedi uvoza, dokopal do prvega oseb- nega računalnika. Od takšnega ministra lahko pričakujemo, da bo storil prav vse proti tehnološke- mu zamudništvu Slovenije. OZ : Pogovarjava se v okolju Svetovnega vrha o informacijski družbi v Ženevi, ko ste ravno- kar na glavni konferenci predstavili slovensko stališče glede tega nedvomno zgodovinskega pojava. Za knjižnično informacijsko sfero je WSIS velikega pomena, o čemer smo v našem časopisu pisali že, ko se je konferenca priprav- ljala. Kaj se bo po vašem dogajalo z globalno informacijsko družbo po Ženevi? Dr. Gantar : Uspeh Ženeve je bil že ta, da se je o problemih informacijske družbe sploh raz- pravljalo na tako visoki ravni, obenem pa je razprava zajela problematiko razvoja informa- cijske družbe na globalni ravni, to je na ravni celotne zemeljske oble. Običajno je razprava o informacijski družbi, njenih posledicah itn. nekako samoumevno predpostavljala razvite ali hitro razvijajoče se družbe, tako imenovani tretji svet pa je bil odpravljen z omembo digi- talne ločnice. Sam bi nekako potegnil vzpored- nico z globalizacijo razprav in mednarodnih ukrepov na področju varstva okolja. Kot vemo, je bila prva svetovna okoljska konferenca leta 1974 v Stockholmu, šele leta 1990 na sveto- vnem vrhu v Rio de Janeiru pa so se oblikovali nekoliko bolj zavezujoči okviri za koncept trajnostnega razvoja. Torej je proces trajal kar šestnajst let in še ni zaključen. Zato tudi v zvezi z vprašanji, ki jih sprožajo procesi tehno- loškega razvoja in informatizacije, ne moremo pričakovati hitrega globalnega konsenza v zvezi z določenimi odprtimi problemi – pred- vsem pa ne v zvezi z oblikami pomoči manj razvitim državam in vprašanji demokracije in svobode, ki ju razvoj interneta postavlja v novo luč. V Sloveniji ne moremo na primer spre- jeti takšnih pogledov na razvoj interneta, ki bi omejevali njegovo “družbeno razcentriranost” in s tem njegovo svobodo, hkrati pa tudi meni-