OZ 2003/4

190 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 4 RAZGOVOR mo, da samo finančna in tehnološka pomoč manj razvitim ni zadosten pogoj za hitrejše uveljavljanje informacijskih storitev v teh državah, če se notranji razvoj v teh državah ne dogaja v smeri odprte družbe. OZ : V razvojnih vizijah se pojavljata dva glavna pojma: informacijska družba in družba znanja. Tehnološko narav- nanim ljudem je bliže informacijska družba, ki jo opre- deljujejo z indikatorji tehničnih sprememb. Drugi raje govorijo o družbi znanja, ker si želijo ostati znotraj bolj ali manj tradicionalnih konceptov, temelječih na stopnjah formalne izobrazbe. Kako vi razlagate zamenjavo para- digme, ki se navezuje na informacijsko revolucijo? Dr. Gantar : Pojem informacijska družba v sociologiji funkcionira že vsaj kakšnih 25 do 30 let. Zato izvora tega pojma ne bi smeli pripisovati bolj tehnološko naravna- nim pogledom. Res pa je, da “tehnologi” prav pogosto koncept informacijske družbe zreducirajo na nabor infor- macijskih storitev, ki so na voljo ljudem in gospodarstvu. Informacijska družba poenostavljeno pomeni družbo, v kateri je generiranje, posredovanje, obdelava in uporaba informacij osrednje gonilo družbenega razvoja in vpliva na vse pore družbenega življenja od sfere intimnosti pa do javnih politik. Zoperstavljanje “družbe znanja” “in- formacijski družbi”, ki se je mimogrede pojavilo tudi v pripravah na svetovni vrh v Ženevi, je umetno in ne- potrebno. Družba znanja je le druga plat medalje istega kovanca. Izpostavlja predvsem pomen znanja in potrebo po stalnem kreiranju novega znanja in vednosti. Razmerje je vzajemno: novih tehnologij, na katerih temelji razvoj informacijske družbe, ne bi bilo brez novega znanja, novo znanje pa se lahko razvija hitreje prav zaradi informati- zacije, ki so je deležne vse družbene sfere. Če je koncept postindustrijske družbe nakazal le odmik od industrijske družbe, pa koncept informacijske družbe (tako kot je raz- delan v sociološki teoriji) nakazuje tudi, v kateri smeri se ta nova družba giblje. Znotraj sociološkega pristopa koncept informacijske družbe ne predstavlja kakšnih novih nebes na zemlji, pač pa je to analitski in opisoval- ni koncept, ki opozarja tudi na družbene neenakosti pa tudi na realne in potencialne nove možnosti omejevanja svobode. Informacijska družba ni preprosto ukinila nam znanih problemov industrijske družbe, pač pa jih je pre- oblikovala in jim dodala nove razsežnosti, kot na primer digitalno ločnico. OZ : Zdi se, da je informacijska družba padla v domeno politike, še preden se je izoblikovala kritična teorija o njej. Zato ni presenetljivo, da se je lotevajo tudi protiglo- balistični protestniki. Tudi v Sloveniji je družboslovje k proučevanju novega pojava pristopilo z zamudo, huma- nistika pa se zaenkrat samo še zgraža nad njim. Kar po- gosto se kot znanstveni koncepti o informacijski družbi ponujajo papirji, ki so nastali v bruseljski birokraciji, kar seveda pomeni, da jim manjka kritične distance. V kate- rih znanstvenih krogih sploh pričakujete nastanek teorije informacijske družbe? Dr. Gantar : Z vašimi trditvami se povsem strinjam. Po- jem informacijske družbe ima lahko veliko različnih pomenov. Lahko ima analitski pomen, tako kot ga upo- rabljajo v sociologiji, predvsem naj tu omenim Manuela Castellsa, s čigar teorijo poskušajo opisovati in pojasnje- vati družbene spremembe, ki so se pojavile pod vplivom razvoja informacijsko komunikacijskih tehnologij. Ima pa lahko tudi legitimizacijski pomen v dobrem in v slabem. V slabem bi lahko govorili takrat, kadar politična retorika informacijske družbe poskuša legitimizirati določene po- litične elite za doseganje “drugih ciljev”, kot so na primer povečevanje moči in vpliva. V ozadju takšne retorike pa se lahko dogaja celo informacijsko osiromašenje. Lahko pa legitimizacijska funkcija nastopa tudi v bolj pozitivni podobi kot način mobilizacije posameznih skupin pre- bivalstva, da bi uporabljali storitve, ki jih informacijska družba ponuja. Različne ravni uporabe pojma informa- cijske družbe (analitska, politična, tehnološka, zdravora- zumska) niso same po sebi nič slabega, če se zavedamo različnih ravni uporabe. Paradoks v zvezi s protiglobalističnimi protestniki pa je ta, da prav ti zelo veliko uporabljajo nove tehnologije in medije (na primer internet) in zato lahko tudi delujejo na globalni ravni. Če naj to misel še nekoliko izostrim v luči sodobnih razprav o globalizaciji, bi lahko celo trdil, da so poleg določenih medijev edino protiglobalistični protest- niki resnično globalni – to pa danes ne velja niti za sve- tovno trgovino, kaj šele za svobodno gibanje prebivalstva ali politiko. Sicer pa se pomanjkljive teoretizacije informacijske druž- be zavedamo tudi na Ministrstvu za informacijsko druž- bo, zato smo skupaj z Ministrstvom za znanost, šolstvo in šport že pred leti razpisali raziskovalni projekt na to temo in upamo, da bo vzpodbudil razpravo med družboslovno in humanistično sfero na eni in tehnološko inženirsko sfero na drugi strani. Rezultati pa naj bi imeli tudi impli- kacije za oblikovanje politik na tem področju. OZ : Slovencem bi po eni strani lahko pripisali sveto- vljanski značaj, saj so mnogi od njih soustvarjali zavest o globalni povezanosti; Herberstein, Kuripečič, Hallerstein, Valvazor, Baraga, Knoblehar, Miklošič, Karlinova itd. poosebljajo našo odprtost v svet. Na drugi strani pa so vse pogostejša ksenofobična znamenja, da bi identiteto slo- venstva varovali z zapiranjem in ograjevanjem. Se strate- gija prehoda Slovenije v informacijsko družbo dotika tudi takšnih nazorskih razsežnosti in ali lahko le-te vplivajo tudi na našo razvojno uspešnost?