OZ 2003/4

M 191 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 4 Dr. Gantar : Ksenofobija je rezultat negotovosti, negoto- vost pa je rezultat strahu in neznanja, včasih pa tudi sa- mozadovoljstva in prepričanja, da smo v svojem vrtičku lahko samozadostni, tisti, ki prihajajo od zunaj pa lahko prinašajo samo zmedo v naš “mali svet”. Hiter tehnološki razvoj lahko še povečuje negotovost, še posebej v druž- bah, ki tehnološko zaostajajo. Na srečo slovenska tele- komunikacijska industrija pa tudi industrija programske opreme še lovi korak s svetom, saj spadamo med deset do petnajst držav, ki so sposobne razvijati najbolj napredne telekomunikacijske in informacijske rešitve. Treba pa se je zavedati, da globalizacija ustvarja svojevrstne para- dokse: nekoč oddaljene kulture in družbe je zelo zbližala, s tem pa ustvarila ne samo možnosti za medkulturno sodelovanje, pač pa tudi za konflikte med kulturami, ki se razvrščajo v mnogo bolj zgoščenem družbenem (glo- balnem) prostoru, se med seboj primerjajo in do določene mere tudi tekmujejo. Strategija prehoda Slovenije v infor- macijsko družbo se problemov zapiranja in ograjevanja neposredno ne loteva, temelji pa na domnevi o odprtosti Slovenije v svet, saj si drugačnega scenarija niti ne bi mogli zamišljati. Zelo eksplicitno pa strategija zagovarja kulturno pluralnost, kar se kaže predvsem pri poudarjanju razvijanja digitalnih vsebin. OZ : Informacijska tehnologija ima v Sloveniji že kar pra- vo zgodovino in glede njenih začetkov nismo zamudniki. Drugo vprašanje je, ali smo znali izkoristiti nove potenci- ale. Sedaj je na voljo mnogo primerjalnih podatkov o in- formacijski razvitosti, ki rangirajo tudi Slovenijo. Katere od teh razvrstitev se vam zdijo najbolj bistvene z vidika naše hitre vključitve v informacijske procese znotraj EU? Dr. Gantar : Štejejo predvsem tiste razvrstitve, ki merijo sestavljene indekse informacijske oziroma digitalne do- stopnosti. Pri teh indeksih (npr. indeks digitalne razvitosti Mednarodne zveze za telekomunikacije – ITU), se Slo- venija uvršča med informacijsko najbolj razvite države. Pomembne pa so tudi meritve razvitosti interaktivnih internetnih storitev – na primer v bančništvu in javni upravi. Tu še zaostajamo za EU, čeprav smo prav v za- dnjih mesecih storili pomembne korake z novim portalom javne e-uprave in razvojem elektronskih davčnih storitev. Še več pozornosti pa bo potrebno posvetiti šolstvu – šte- vilo računalnikov glede na število učencev v šolah je še vedno prenizko. Vse šole, tudi osnovne, bi morale biti povezane v svetovni splet preko širokopasovnih povezav, nujno je treba še bolj intenzivno usposabljati učitelje za uporabo digitalnih učnih vsebin in pripomočkov. Skratka, najbolj pomemben indikator je znanje. OZ : Aktualna je razprava o e-volitvah, v kateri prevladuje skepsa glede izvedljivosti in primernosti takih volitev. Vsekakor pa je čas za elektronsko posredovano participa- cijo pri odločanju že tukaj in ni nujno, da bi morali začeti prav s parlamentarnimi volitvami. Zakaj se tega v večji meri ne poslužujejo na drugih ravneh, kar bi omehčalo dvome glede e-demokracije? Dr. Gantar : Strinjam se, da elektronske volitve še zdaleč niso edina (in tudi ne najpomembnejša) pot v e-demokra- cijo. Prvi ukrep, ki smo ga že storili, je zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki omogoča informacijsko odprtost, kar je prvi pogoj za sodelovanje pri odločanju. Zakon se lepo uveljavlja in ljudje ga čedalje pogosteje uporabljajo. S projektom e-poslovanja v lokalnih skupno- stih (SEPLES) smo položili tudi temelje za e-participacijo na lokalnih ravneh, kar je pogosto z vidika vsakdanjega življenja celo bolj pomembno kot participacija na državni ravni. Seveda pa je razvoj na lokalni ravni v veliki meri odvisen od pripravljenosti lokalnih oblasti, da gredo po tej poti. Na ministrstvu jih vsekakor aktivno spodbujamo. To, da je internet medij za novo “politično areno”, pa je znano že dolgo – poglejmo samo razne forume in klepe- talnice, ki so na voljo na spletnih straneh medijev (kot je na primer Večer, Dnevnik, Finance), pa bomo videli, da tam potekajo živahne politične razprave. Za zagovornike tradicionalnih medijev so te razprave včasih prav škanda- lozne. OZ : Malokateri poklic se je v poldrugem desetletju tako celovito informatiziral kot knjižničarski. Knjižnice so v mnogih slovenskih okoljih edine točke, kjer lahko najširši krog ljudi praktično preizkusi blagodati interneta. Nekaj tisoč slovenskih knjižničark, ki so se izšolale za COBISS, predstavlja pomembno silo pri pohodu naše države v in- formacijsko družbo. Je to vladna strategija vzela v obzir? Dr. Gantar : Najprej je treba povedati, da je COBISS in- formacijski projekt, ki ima izjemno pomembno vlogo v informatizaciji slovenske družbe. Le redke države imajo tako celovit in dobro vpeljan sistem. Prav gotovo knjižni- čarke predstavljajo pomemben gradnik slovenske infor- macijske družbe. V strategiji imajo knjižnice pomembno mesto tudi kot javne dostopne točke do interneta. Skupaj z Ministrstvom za kulturo vodimo projekte, ki to omo- gočajo. Pomembno vlogo pa bodo knjižnice imele tudi v strategiji razvoja širokopasovnega dostopa do interneta. OZ : Izteka se vam mandat prvega slovenskega ministra za informacijsko družbo. Verjamem, da vam je ta vloga prinesla na eni strani veselje s koncipiranjem povsem novega resorja, po drugi strani pa dodaten napor z njego- vim umeščanjem v tradicionalno strukturo vlade. Kakšno bodočnost napovedujete Ministrstvu za informacijsko družbo, ki ste ga postavili na noge? Dr. Gantar : Na ministrstvu smo v preteklih treh letih veliko postorili. Najboljši dokaz za to so kazalci infor- macijske razvitosti, ki so vsi po vrsti usmerjeni strmo RAZGOVOR