OZ 2003/4

168 ORGANIZACIJA ZNANJA 2003, LETN. 8, ZV. 4 Jaques Berleur: POKLICNA DEONTOLOGIJA, SAMOUREJANJE IN ETIKA V INFORMACIJSKI DRUŽBI na področju obdelave podatkov ( Guidelines for Professi- onal Conduct of Information Processing ) Združenja za ra- čunalnike ( Association for Computing Machinery, ACM ). Britansko računalniško združenje (British Computer So- ciety, BCS), ki je imelo vodilno vlogo pri uveljavljanju poklicne etike v Commonwealthu, je državni svet, pod vodstvom njenega veličanstva, registriral šele 31. julija 1984 [BCS, 1984], vendar je ‘‘Združenje potrebovalo skoraj deset let, da je doseglo izpolnjevanje kriterijev, ki jih je to zahtevalo in ki so se, kar je tipično, nanašali na vidike, kot so struktura članstva, načela izobraževanja, ki urejajo primernost stopenj članov, akt o ustanovitvi, pravila in podzakonske akte’’ [Sizer, 1996]. Verzija BCS- ovega kodeksa vedênja iz oktobra 1983, ki jo imam na voljo, pa naj bi ‘‘zamenjala vse predhodne izdaje’’. Po za- dnjih strukturnih spremembah leta 2001 je Odbor za etiko (Ethics Committee) odgovoren Odboru za kvalifikacije in standarde (Qualifications and Standards Board), ki je za- menjal predhodni Odbor za poklicni razvoj (Professional Formation Board). Ti primeri iz preteklosti obeh združenj (ACM in BCS) ponazarjajo, da je bila zavest o poklicni etiki vseskozi prisotna, odkar se je pojavil ta poklic. Poudarjali so (npr. v Smernicah združenja ACM, ACM Guidelines) specifič- no vedenje v odnosih z javnostjo, delodajalci in strankami ter drugimi strokovnjaki: sposobnost v poklicu, poštenost, lojalnost, izpolnjevanje zahtev in specifikacij strank, spoštovanje poklica, uporabo posebnih znanj za pospe- ševanje človekove blaginje ... Kodeks združenja BCS iz leta 1983 pa je poudarjal kakovost poklicnega obnašanja, poklicno integriteto, spoštovanje javnih interesov, pošte- nost, sposobnost na tehničnem področju, nepristranskost. Smernice ACM-a in kodeks BCS-a sta jasno usmerjena k strokovnjakom. V naslednjem poglavju se bomo lotili glavne vsebine kodeksov IFIP. Naslednji primer pa ponazarja, da je možna še druga raz- laga, ki temelji na drugačnem pristopu do urejanja v druž- bi. Svet Evrope [CoE, 1979–82] se je tri leta (1979–1982) ukvarjal s specifično temo pravnih problemov, povezanih z etiko pri obdelavi podatkov, ne da bi sprejel končno re- solucijo; predlagal je le, da bi bilo treba pravno raziskati nekatera bolj občutljiva področja, kot so npr. zdravstveno varstvo, socialna varnost, policija, zaposlovanje, plačila in druge podobne aktivnosti itd.; to je bilo opravljeno kasneje. Zadnje poročilo, ki ga je za Svet Evrope pripra- vil Herbert Maisl, nosi datum 14. september 1982 in ima naslov: Izdelava okvirja za analizo drugačnih pravil v zvezi z upravljanjem informatike (Elaboration of an Ana- lysis Framework for Rules of Different Nature related to the Management of Informatics). Preučili so ga na sreča- nju, ki je potekalo od 27. do 30. septembra 1982; pred- lagali so raziskavo drugih problemov in zaključek dela, ki je bilo opravljeno, kar je pomenilo opustitev specifičnega problema deontologije (CJ-PD[82]31, točka 25). Pred to odločitvijo je strokovni odbor Etike na področju obdelave podatkov (Ethics of Data Processing) v okviru Sveta Ev- rope postavil pod vprašaj srečanje evropskih komisarjev za področje podatkov (European Data Commissioners Meeting), ki je potekalo od 7. do 9. oktobra 1981. Fran- coska komisija (CNIL) v svojem drugem poročilu o ak- tivnostih piše naslednje: ‘‘Svet Evrope mora upoštevati spontano širjenje pravil vedênja, kakršna se pojavljajo na vseh področjih, na katerih so prisotni računalniki, in mora državam članicam predlagati v preučevanje nove načine urejanja; le-ti so lahko v obliki zakonskih predpisov (do- ločitev novih načel), nadzakonskih (ustavna pravila) ali podzakonskih predpisov (priporočila ali norme, ki naj bi jih sprejeli nadzorni organi, ali direktive, ki naj bi jih sprejela državna uprava) ali celo notranjih predpisov (pra- vila ali kodeksi, ki jih sestavljajo različne organizacije in združenja)’’ [CNIL, 1982]. Ta izjava, ki se nanaša na razpravo Sveta Evrope, implicitno uvaja koncept multi- regulative, ki se bo kasneje zelo razširil. Prav tako izraža kompromis med jasnim dajanjem prednosti normativne- mu in pravnemu pristopu in večji odprtosti za notranje (‘infrajuridične’) predpise (beseda je že sama po sebi zanimiva), ne podpira pa načela laissez-faire. Poleg tega prof. H. Maisl, ki se je dolgo časa ukvarjal s tem problemom za Svet Evrope, na podlagi izkušenj ugo- tavlja, da pravila vedenja morajo doseči ne samo dobro organizirane znanstvenike s področja računalništva, pač pa tudi širše kroge uporabnikov računalnika. Tako pravi: ‘‘Z deontologije za informatike moramo preiti na objek- tivno deontologijo za informatiko pod nadzorom zako- na.’’ [Maisl, 1994] ZNANSTVENIKI IZ RA^UNALNI[TVA IN PROFESIONALNA ZDRUŽENJA V OKVIRU ZVEZE IFIP IFIP kot zveza nima svojega etičnega kodeksa ali kodeksa vedênja, člani (združenja) pa ga lahko imajo. Podrobno smo poročali o izkušnjah IFIP-a v zvezi z etiko v zadnjih 15 letih [Berleur & Brunnstein, 1996]. Analizirali smo približno 30 kodeksov IFIP-ovih članov, ki prihajajo iz držav, v katerih se čuti anglosaški način mišljenja. Pra- vila v teh kodeksih so večinoma dokaj preprosta: X je o Y odgovoren Z-ju. X večinoma predstavlja člana profesi- onalnega združenja. Z je delodajalec, stranka ali družba kot celota, vendar pa tudi sam poklic. Y pa je to, kar smo imenovali področje odgovornosti. Področje odgovornosti je, seveda, najbolj domišljen del znotraj kodeksov. Pet glavnih kategorij se pojavlja v raz- ličnih formulacijah v kodeksih, ki so jih sprejela različna računalniška združenja. Če se omenjene formulacije po- javljajo najmanj v eni tretjini analiziranih kodeksov, jih