OZ 2004/1

M 9 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 Steven L. Clift: E-VLADA IN DEMOKRACIJA osebno, dostikrat ponudi možnost pošiljanja njihovega glasu, kar spodbuja večjo pravičnost. Splošna dostopnost interneta bo v večini sveta uresničena šele čez precej let. Digitalna delitev se velikokrat omenja kot razlog, da ne bi nadaljevali projekta online sodelovanja v politiki, ker pač znaten delež populacije nima dostopa do interneta. Pri tem sploh ni nujno, da se ta pomislek v večji meri pojavlja tam, kjer je dostop razmeroma omejen. Včasih je močan prav tam, kjer ima dostop do interneta razme- roma velikemu deležu prebivalstva in zato potencialno moč tega medija tam bolje razumejo ali se je morda celo bojijo. Dandanes je realnost, da ima večina držav določeno ob- liko e-demokracije, pa naj si ima dostop do interneta 5 % ali 50 % prebivalstva. V manj razvitih državah, kar zade- va internet, obstaja e-demokracija v institucionalni obliki, v središču pa je vloga nevladnih organizacij, sredstev javnega obveščanja, univerz in vladnih organizacij. Ča- kanje na to, da bo digitalna ločnica izginila, bo odpravilo možnosti izgradnje družbenih pričakovanj za uporabo interneta v državljanske namene v času, ko je ta medij še razmeroma nov. Na temelju razumevanja tega, kdo ima dostop do inter- neta, lahko vlada razvije online prizadevanja, ki bodo dopolnjevala že obstoječe oblike sodelovanja, in deluje tako, da bi zagotovila posredovanje mnogih različnih mnenj preko posrednikov civilne družbe. V gospodarstvih v razvoju in prehodnih gospodarstvih je treba razvijati povezljivost radijskih postaj in drugih sredstev javnega obveščanja z internetom ter potencialno vlogo telecen- trov. E-pošta in splet lahko zagotovita hrbtenico za so- delovanje in strukturiranje zbranih vhodnih podatkov, tradicionalna sredstva javnega obveščanja in lokalna sre- čanja pa lahko predstavljajo nekakšen javni vmesnik, ki bo vzpodbudil sodelovanje državljanov. Za vse države je pomembno, kdo se pojavi online. Res- nica je, da je tiste, ki se udeležijo tradicionalnih javnih srečanj, pogosto najlaže pritegniti, da bi se oglasili tudi online. Večkrat naveden cilj e-sodelovanja pa je prido- bitev novih udeležencev, katerih mnenj se sicer ne sliši. Dokazi, s katerimi bi lahko ovrednotili ta cilj, so pogosto zelo redki; nezanesljivi dokazi pa kažejo na to, da vla- de podcenjujo stopnjo dosega s tradicionalnimi načini (osebni, telefonski, sredstva javnega obveščanja itd.), s katerimi bi lahko vzbudili zanimanje državljanov za nove online značilnosti ali dogodke, namenjene sodelovanju. Ustvarjanje povezave z mislijo “Izdelajmo jo, bodo že prišli” ne ustvari občinstva, ki bi to povezavo uporabljalo. Doseg je bistvenega pomena. Tradicionalne oblike idealiziranega osebnega sodelo- vanja imajo svoje mesto, vendar so zelo diskriminatorne glede časa in kraja. Pri poskusih, da bi zanetili in ohranili iskrice zanimanja državljanov, morajo vlade poudarjati zelo pomembne prednosti online sodelovanja: kadar koli in kjer koli . Odvisno od oblike sodelovanja, npr. delo- vna skupina v skupnosti in online orodja lahko povečajo zavzetost članov in doseg prizadevanj z zagotavljanjem dostopa do svojih procesov tudi z oddaljenih mest, in to v času, ki najbolj ustreza natrpanim urnikom državljanov. Naredimo korak nazaj: če bi danes morali zgraditi demo- kracijo iz ničle, ali bi za aktivno in učinkovito sodelova- nje zahtevali fizično prisotnost? Če gradimo na podlagi tega, kar smo se naučili glede zadovoljstva državljanov in storitev, mora vsaka vlada upoštevati tudi razumevanje tega, kako poteka dan v živ- ljenju e-državljana. Vladi bo profil e-državljana pomagal določiti najboljše možnosti za dosego ljudi. V Združenih državah se recimo vsak dan več kot polovica uporabni- kov interneta prijavi na splet (61 milijonov), večina od njih preveri svojo e-pošto. Samo deset odstotkov pa jih je navedlo, da obiščejo vsaj eno spletno mesto vlade.[10] To torej pomeni 6 milijonov Američanov, ki vsak dan obišče- jo eno od več deset tisoč spletnih mest vlade. To osvetlju- je pomen enega obiska spletnega mesta lokalne vlade in potrebo, da bi ta obisk razvili v stalen odnos. Doseg je povezan z vidiki različnih tehnologij in objavo dela vsebin na različnih spletnih mestih. Velika Brita- nija je zelo znana po tem, da se ukvarja z raziskavami interaktivne televizije in e-vlade.[11] Izziv za vlade je organizirati svoje informacije in storitve tako, da bo za- gotavljanje novih demokratičnih storitev prilagojeno raz- ličnim uporabniškim vmesnikom in bo gospodarno. Na področju objave dela vsebin na različnih spletnih mestih se začenjajo raziskave različnih internetnih standardov, npr. RSS-tehnologije; taka raziskava poteka npr. na Novi Zelandiji, ukvarja pa se z distribucijo naslovov vladnih novic.[12] Uporaba takih strategij bo vladam omogočala, da bodo lahko svoje nove ali najbolj zanimive vsebine ponudili tudi na zunanjih spletnih mestih. Učinkovito predstavljanje in sprejemanje odločitev IKT lahko pripomore, da bodo politični procesi, od funk- cij predstavniških institucij do izboljšanega sprejemanja odločitev v okviru vlade, postali bolj uspešni in, upajmo, bolj učinkoviti. Če primerjamo online vodenje kampanj in e-vlado na splošno, je eno najmanj raziskanih področij uporaba IKT s strani parlamenta, zakonodaje, občinskih svetov in nji- hovih izvoljenih članov ter osebja. To, kar te institucije počnejo online, bo, po moji oceni, temelj za poskuse po- večanja sodelovanja državljanov v informacijski dobi.