OZ 2004/1

M 11 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 Steven L. Clift: E-VLADA IN DEMOKRACIJA Posvetovanja so navadno oblikovana tako, da temeljijo na političnih prioritetah vlade. Po drugi strani pa državljani poiščejo stik z vlado na temelju lastnega urnika in po- treb. Če želimo med državljani opaziti večjo razširjenost mnenja, da je njihov prispevek cenjen, ali zaznati po- večan občutek vlade, da so online posvetovanja koristna, je treba na pravo mesto postaviti upravne prioritete in tehnologijo. Če vlade ugotovijo, da je online posvetova- nje koristno, bodo poskušale pripomoči k bolj pozitivnim izkušnjam državljanov. To pa lahko poveča količino in vrednost prispevkov državljanov. Angažiranost in posvetovanje Vlade bi morale spodbujati moč civilne družbe, prežete z IKT, v kateri se bodo državljani, nevladne organizacije in gospodarske družbe angažirali v živahnem javnem življenju in bodo odigrali aktivno vlogo pri neposredni pomoči vladi pri soočanju z javnimi izzivi. Vlade lahko na osnovi posvetovanj gostijo ali pa podpirajo prizadeva- nja za spodbudo bolj poglobljene razprave med državljani o pomembnih javnih zadevah. Posvetovanja bodo imela največjo vrednost, če bodo temeljila na široki online an- gažiranosti državljanov v celotni civilni družbi. Obstaja kar nekaj kritik, povezanih z možno vlogo inter- neta v posvetovalni demokraciji pa tudi z njegovo upora- bo za javno razpravo. Cass Sunstein predlaga, da naj bi državljani sami izbirali online izmenjave in informacije, ki predstavljajo “skrajni odmev naših lastnih glasov”.[16] Tamara Witschge je napisala nekaj akademskih člankov, ki se specifično nanašajo na bolj stroga pričakovanja, po- vezana s posvetovalno demokracijo in internetom. Pravi, da do zdaj še ne moremo najti nobenih empiričnih do- kazov za podporo stališča, da internet ustvarja okolje, v katerem se ljudje kljub različnim stališčem in neskladjem v političnih situacijah online počutijo bolj sproščeni. Trdi tudi, da sta “heterogenost in enakost v okviru političnih razprav” potrebni, če želimo zadovoljiti standarde raz- pravljanja.[17] Kljub tem in drugim pomembnim svarilom pa sem mnenja, da je s spletom mogoče doseči večjo stopnjo angažiranost državljanov in posvetovanja z njimi. Morda je to stvar opredelitve pojma, vendar pa je široka online angažiranost, morda ne toliko razpravljanje, bistvo izku- šenj, ki jih imajo ljudje s spletom v svojem zasebnem in poslovnem življenju. Potencial javne online sfere, v kateri ljudje postajajo online državljani, je predmet vedno več- jega zanimanja. Marca 2001 sta Stephen Coleman in Jay Blumler zasno- vala zelo zanimivo vizijo v zvezi z “ustvarjanjem mož- nosti za razpravo v kiberprostoru” v Veliki Britaniji [18], ki je bila posredno udejanjena kot del politične iniciative BBC-ja, imenovane iCan.[19] Lincoln Dahlberg je raz- iskal podporo, ki jo Minnesota E-Democracy, povsem prostovoljna nevladna organizacija državljanov s sede- žem v Minnesoti, ZDA, daje online forumom (e-poštnim debatnim seznamom); le-ti ustrezajo mnogim lastnostim, ki jih Habermas zahteva od “javne sfere”.[20] Vincent Price in Joseph Cappela sta v zvezi z volitvami leta 2000 našla dokaze, da je bilo sodelovanje v mesečnih online klepetih s takojšnjim odzivom, namenjenih za razprave o političnih vprašanjih, pomemben napovednik povečanega zaupanja v družbo.[21] Moje strokovno znanje o e-demokraciji večinoma teme- lji na lastnih praktičnih izkušnjah, ki sem jih pridobil pri svojem vsakodnevnem delu v desetih letih sodelovanja z organizacijo Minnesota E-Democracy, ki državljanom omogoča angažiranost preko online političnih razgovorov. Forumi na lokalni in državni ravni, ki jih ta organizacija gosti, so mi omogočili vpogled in navdih. V svojem bistvu sem prepričan, da se lahko IKT uporablja za izboljšanje participativne demokracije in angažiranosti državljanov. Ves čas pa si zastavljam vprašanje “Kako?”. V tem članku sem z identifikacijo demokratičnih rezultatov, ki se razvija- jo na podlagi drug drugega, dodal še “Zakaj?”. Skrbi me idealizem, ki ustvarja nerazumljivo visoka pri- čakovanja, tako da posamične zmage, kot je npr. online angažiranost državljanov, veljajo za manj uspešne, če ni doseženo celovito posvetovanje na spletu. Pot do anga- žiranosti in razpravljanja pa zahteva odgovor na eno in isto vprašanje: Kaj je v bistvu potrebno za podporo online angažiranosti in posvetovalne demokracije? Najprej seveda potrebujemo e-udeležence posvetovanj. Potrebujemo torej državljane, ki imajo izkušnje in se pri online političnih razgovorih počutijo sproščeno. Ime- nujem jih kar e-državljani. Brez družbenih pričakovanj, da bi morali internet uporabljati v demokratične name- ne, bodo prizadevanja sodobne e-vlade in demokracije obstajala predvsem in samo tam, kjer bodo kazali pot notranji zagovorniki, ali pa bodo ostajala samo na ravni nepomembnih majhnih eksperimentov. Če se ne bomo osredotočili na e-državljana, se najprivlačnejše izkušnje in storitve ne bodo razširjale v demokracijah po vsem svetu. Potrebujemo pa tudi gostitelja, ki ima na voljo dobre vire in lahko oblikuje strukturo, potrebno za pospeševanje dragocenih, zelo pomembnih izkušenj tistih, ki si vzame- jo čas za sodelovanje. Nekatere vladne online razprave, zlasti tiste, ki potekajo kot online konference z odprto izmenjavo med udeleženci, in možnostjo, da državljani sami sprožijo določene teme za razpravo, so trenutno zelo kakovostne. Vendar pa bi za pomemben del online gosto- vanja državljanov morali poskrbeti demokratični sektorji