OZ 2004/1

M 15 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 Tvrtko M. Šercar: KIBERANGELČKI UMAZANEGA OBRAZA preganjanje drugih oseb. Kot pri fizičnem nadlegovanju in preganjanju sta bila v mnogih online primerih nadlego- valec in žrtev sprva v družbenem stiku, kibernadlegova- nje pa se je začelo, ko je žrtev poskusila prekiniti odnos. Dejstvo, da kibernadlegovanje ne sloni na fizičnem stiku, ustvarja napačno sliko, da je bolj nedolžno kot fizično nadlegovanje. To pa ni res, saj postaja internet vedno bolj sestavni del zasebnega in profesionalnega življenja sle- hernega posameznika. Poleg tega anonimnost, ki jo omo- goča internet, otežuje identifikacijo storilca. Kibernadlegovanje omogoča: • decentralizirana narava interneta, • anonimnost kibernadlegovalcev, • spletne strani z množico osebnih podatkov o nekem posamezniku, • neustrezna zakonodaja, ki povečini ni dovolj specifič- na za ta problem in nima univerzalno veljavne defini- cije tega pojma. Vse to istočasno otežuje odkrivanje in kazensko preganja- nje storilca tovrstnega kriminalnega dejanja. Ob tem pa je treba vzeti v obzir tudi zakonodajo o verbalnih dejanjih. Znan je primer Prvega amandmaja k ustavni listini ZDA, ki ščiti pravico do svobode govora in izražanja. Kot rečeno, prvi pogoji za legitimno kriminalizacijo po- sameznih vrst računalniških kriminalnih dejanj so pred- vsem jasne, nedvoumne in stroge zakonske definicije tovrstnih dejanj. Vendar poleg pravnega vidika obstaja tudi tehnološki problem. Od tega, kje se je računalniško kriminalno dejanje zgodilo, je odvisno, katera oblast (država) je pri- stojna, da zakonsko ukrepa. V ameriški sodni praksi je znan primer 19-letnega mladeniča Kammersella, ki se je preko svojega domačega računalnika v Riverdalu (država Utah v ZDA) prijavil na ISP (Internet Services Provider) AOL (America Online) in odposlal grožnjo o podstavljeni bombi na računalnik Ogden Service Center, upajoč, da bo njegova zaposlena prijateljica zaradi grožnje prej zapusti- la službo in prišla na sestanek z njim. Ker je vsako sporo- čilo, odposlano preko AOL-a, avtomatsko posredovano iz države porekla na AOL-ov glavni strežnik v Virginiji, preden gre na končno destinacijo – v tem primeru nazaj v državo Utah, se zastavlja resno pravno vprašanje, ali je za dejanje Kammersella pristojno sodišče v državi Utah ali zvezno sodišče. Globalna narava računalniškega kriminala terja mednarodni/meddržavni konsenz o teh vprašanjih, sicer se lahko čezmejna preiskovanja tolmačijo kot zelo očitna kršitev suverenosti določene države. PRIMER ZDA Države z najrazvitejšo informacijsko družbo in inovativ- no družbo znanja so nesporno Združene države Amerike. Poleg tega, da ZDA vodijo po participativni demokraciji, relativno nizkem koeficientu socialne neenakosti, držav- ljanskih pravicah, znanosti in umetnosti, gospodarski in vojaški moči (skratka so vodilna država v sodobni infor- macijski civilizaciji kot centralni civilizaciji sedanjosti), [2] so se morale tudi kot prve spoprijeti s problemom kibernadlegovanja na najvišjem nivoju državne oblasti. Po statističnih podatkih, ki še niso popolni in še ne zaje- majo vseh držav, je bilo v ZDA do konca leta 2000 zabe- leženih 10,2 mio žrtev nadlegovanja (8,2 mio žensk in 2 mio moških). Vse to se je zgodilo samo v zadnjih treh ali štirih letih. V tem času je v ZDA imelo dostop do interne- ta 80 mio odraslih oseb in 10 mio otrok. Neka raziskava je pokazala, da se 25 % primerov nadlegovanja lahko kla- sificira kot kibernadlegovanje. Podatki so že tedaj kazali, da je kibernadlegovanje resen in rastoč problem.[3] Po drugem viru [4] je teroriziranih žensk v ZDA na leto približno 1 mio. Čeprav nadlegovanje ni spolno specifi- čen kriminal, prizadeva ženske 75–80 % tovrstnih krimi- nalnih dejanj. Zanimivo je, da so žrtve večinoma navadni ljudje, ne pa imenitne osebe. Od zgodnjih devetdesetih let je distribucija žrtev v ZDA bila s tega vidika naslednja: navadni državljani 51 %, imenitne osebe 17 %, preostalih 32 % pa so bile manj znane osebe iz zabavne dejavnosti. Po podatkih neprofitne organizacije za pomoč žrtvam kiberkriminala CyberAngels [5] je bilo leta 1999 v svetovnem kiberprostoru približno 63.000 nadlegovalcev in 500.000 žrtev. Da je temu tako, potrjujejo tudi podatki, ki jih zbirajo po- nudniki internetnih storitev (ISP). Večina glavnih ponudnikov internetnih storitev v ZDA ima naslove za prijavo zlorabe ali kibernadlegovanja po e-pošti. Splošno se ta naslov glasi “abuse@[the ISP’s domain]”, npr. “abuse@aol.com” . Toda v praksi so pred- vsem osredotočeni na nezaželeno komercialno e-pošto ( spamming , mail-bombing ) po naročilu njihovih uporab- nikov, ne pa na kibernadlegovanje, saj je taka zaščita, predvsem zbiranje podatkov, zaradi decentralizirane nara- ve interneta po njihovi oceni draga in težka. ZDA imajo že zelo pestro in razvito informacijsko, insti- tucionalno in zakonsko infrastrukturo za boj proti kiber- nadlegovanju in kiberpreganjanju. Pomemben del prizadevanj se nanaša na izobraževanje in zaščito potrošnikov. Znan je izobraževalni projekt Online