OZ 2004/1

M 17 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 Tvrtko M. Šercar: KIBERANGELČKI UMAZANEGA OBRAZA of Investigation (FBI) v letu 1995. Za tovrstna dejanja, ki se začnejo z online stikom z otrokom, je že do konca decembra 1998 bilo obsojenih 232 oseb. V pomoč staršem je FBI pripravil tudi online Parent’s Guide to Internet Safety.[15] Drugi najpogostejši objekt seksualnega kibernadlegova- nja moških so ženske. Čeprav gre za stari problem, je nadlegovanje, vključno s kibernadlegovanjem, pritegnilo pozornost zakonodajalcev šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Prvi zakon o tradicionalnem nadlegovanju je bil sprejet v državi Kalifornija leta 1990, kibernadlegovanju pa se še vedno ne posveča toliko pozornosti, kot si je ta problem zaradi svoje razsežnosti zasluži. Ker kibernadlegovanje zelo pogosto vključuje tudi grožnje z umorom in ugra- bitvijo, žalitve druge osebe, njenega ugleda in lastnosti, se lahko obravnava tudi po zakonu o tradicionalnem na- dlegovanju. Danes imajo podobne zakone v vseh 50 državah in Was- hingtonu D.C. Leta 1999 je približno 1/3 držav imela za- kon proti nadlegovanju, ki je izrecno zajemal kibernadle- govanje preko interneta, e-pošte, pozivnikov (pagerjev) ali drugih e-medijev. Po zveznem zakonu je prenos katerega koli sporočila v meddržavni in zunanji trgovini, ki vsebuje poskus žalje- nja druge osebe, zločin, za katerega je predvidenih do 5 let zapora in 250.000 USD kazni. Leta 1998 je Clinton podpisal zakon, ki ščiti otroke pred online nadlegova- njem. Izhajajoč iz pomanjkljivosti obstoječih zakonov (zvez- nega in državnih) je zvezni javni tožilec v svojem poro- čilu za predsednika iz leta 1999 [16] predlagal sprejetje zakona o zatiranju kibernadlegovanja v vseh državah. Na zvezni ravni naj bi bil zakon dopolnjen, dopolnitve pa bi morale biti tehnološko nevtralne, to pomeni, da ne bi smele biti v nasprotju z zakoni posameznih držav in lokalnih skupnosti ter s Prvim amandmajem, ki ščiti svobodo govora, in interneta kot tehnologije, ki svobo- do govora omogoča. Kibernadlegovanje namreč lahko vključuje pomembne elemente svobodnega govora, kar pa ne zmanjšuje javne potrebe po zakonski ureditvi in še ne pomeni, da bi sprejetje zakonskih predpisov na kateri koli način smelo preprečevati svobodo govora, ki jo jamči Prvi amandma k ustavni listini ZDA.Vrhovno sodišče ZDA je že leta 1969 potrdilo, da vlade posa- meznih držav lahko kriminalizirajo resne grožnje, ne da bi pri tem kršile Prvi amandma. Vendar je treba biti posebej pozoren pri pripravi zakonov o kibernadlegova- nju, da ne bodo v nasprotju z ustavo zajamčeno svobo- do govora, kot so npr. politični protesti in druge oblike legitimnega ravnanja. Zakonsko ukrepanje otežuje več dejavnikov: • Žrtve kibernadlegovanja po večini nočejo poročati o tovrstnih dejanjih bodisi zaradi tega, ker ne vedo, da predstavljajo kriminalno dejanje, bodisi ker ne pri- čakujejo, da jih bodo policija in drugi organi pravnega reda resno vzeli. • Večina državnih organov za uresničevanje zakona se zaenkrat ne zaveda, kako resen družbeni problem je kibernadlegovanje, niti niso usposobljeni za preisko- vanje kiberkriminala. • Zakoni za zaščito zasebnosti pogosto omejujejo mož- nost policije, da preiskuje kriminalce v kiberprostoru. • Pri kibernadlegovanju gre za dejanja preko komerci- alnih online servisov, zaradi česar je problem še težji. Servisi zagotavljajo anonimno sporočanje preko inter- neta, in sicer v obliki prostih elektronskih poštnih pre- dalov na spletni strani. Druga oblika vključuje poštne strežnike, ki po naročilu brišejo identifikacijske po- datke iz e-pošte; s pošiljanjem e-pošte skozi več takih servisov kibernadlegovalec skoraj popolnoma doseže anonimnost sporočila, kljub temu pa lahko pusti svoje elektronske sledi na spletu kot vlomilec prstne odtise na kraju zločina. Velemesti, kot sta Los Angeles in New York, sta ustano- vili posebne time za preiskovanje kibernadlegovanja. FBI ima po vsej Ameriki oddelke za računalniški kriminal kot tudi National Infrastructure Protection Center v Washing- tonu. Ministrstvo pravosodja je znotraj oddelka za krimi- nal leta 1996 ustanovilo sekcijo za računalniški kriminal in intelektualno lastnino. Vsak urad javnega tožilca na lokalni in državni ravni v ZDA ima tudi prosekutorje z izkušnjami za računalniški kriminal. Toda za borbo proti kibernadlegovanju je najpomembnejše splošno razumeva- nje kiberpojava. V prvem uspešnem sodnem postopku po novem zakonu o kibernadlegovanju v državi Kaliforniji je bil leta 1999 neki moški zaradi spolnega kibernadlegovanja obsojen na 6 let zapora. Za predsednika ZDA je podobno poročilo o protizakoni- tih dejanjih na internetu v marcu leta 2000 izdelala poseb- na delovna skupina pod naslovom Elektronska meja: izziv zakonsko nedovoljenih dejanj, ki vključujejo uporabo interneta .[17] Skupina je obdelala naslednje vrste krimi- nalnih dejanj: • prevare preko interneta, • online otroško pornografijo, zvabitev otrok in sorodne aktivnosti,