OZ 2004/1

18 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 Tvrtko M. Šercar: KIBERANGELČKI UMAZANEGA OBRAZA • prodajo prepovedanih drog in kontroliranih substanc preko interneta, • prodajo orožja preko interneta, • kockanje preko interneta, • prodajo alkohola preko interneta, • online prevare varnostnih služb, • piratstvo programske opreme in kraja intelektualne lastnine. PRIMER EU Svet Evrope je leta 2001 sprejel Convention on Cyber- crime [18] – prvi mednarodni sporazum o kiberkrimina- lu. Konvencija je rezultat štiriletnega dela ekspertov iz Evrope pa tudi iz ZDA, Kanade, Japonske in nekaterih drugih držav, ki niso članice Sveta Evrope. V preambuli dokumenta so za glavni cilj postavili zagotavljanje pomo- či kriminalni policiji pri zaščiti družbe pred kiberkrimi- nalom, posebej še z ustrezno zakonodajo in izboljšanim mednarodnim sodelovanjem. Kiberkriminalna dejanja po tej konvenciji so: • Napadi na zaupnost, integriteto in dostopnost računal- niških podatkov in sistemov: • nedovoljen dostop do računalniških sistemov, • nedovoljeno preprečevanje prenosa privatnih raču- nalniških podatkov, • nedovoljeno poškodovanje, brisanje, popačevanje, zamenjava ali skrivanje računalniških podatkov, • nedovoljeno vmešavanje v delovanje računal- niških sistemov z vnosom, prenosom, poškodo- vanjem, brisanjem, popačevanjem, zamenjavo ali skrivanjem računalniških podatkov, • nedovoljena izdelava, prodaja, uvoz, distribucija ali drugačno dejanje (sredstev, vključno z računal- niškimi programi, projektiranimi ali prilagojenimi za namene kriminalnih dejanj, navedenih v prejš- njih alinejah, razen za potrebe testiranja ali zaščite računalniških sistemov; računalniškega gesla, kode za dostop ali podobnega podatka za dostop do računalniških sistemov za namene kriminalnih dejanj, navedenih v prejšnjih alinejah, razen za po- trebe testiranja ali zaščite računalniških sistemov). • Napadi na računalnike: • računalniški ponaredki, • računalniške prevare. • Kriminalna dejanja v zvezi z vsebino: • otroška pornografija. • Kršenje avtorske pravice in sorodnih pravic. Jurisdikcija posamezne države se lahko nanaša samo na njen teritorij, ladje in letala ter njene državljane. Konvencija ureja tudi mednarodno sodelovanje med drža- vami, saj se računalniške mreže vedno bolj globalizirajo. Glavna načela v zvezi z mednarodnim sodelovanjem se nanašajo na: • izročitev (ekstradicijo), • medsebojno pomoč pri preiskovanjih, sodnih postop- kih in zbiranju e-dokazov o kriminalnih dejanjih. SKLEPNE MISLI 1. Kibernadlegovanje je danes pereč problem informa- cijske družbe. V tem hipu samo ZDA, najbolj razvita informacijska družba v sedanjem svetu, prepoznava – sociološko in zakonsko – kibernadlegovanje kot posebno vrsto kri- minalnega dejanja in kot splošni družbeni problem. Po statističnih podatkih [19] je prevalencija kiberna- dlegovanja v razvitih informacijskih družbah v hitrem porastu. Kot skorajšnjo članico Evropske unije obvezuje Kon- vencija o kiberkriminalu Sveta Evrope tudi Slovenijo. Vendar, kot je pokazano, v Konvenciji kibernadlego- vanje ni prepoznan pojav. Če je bila povod za ta članek kampanja preko inter- neta z namenom moralne in intelektualne difamacije (blatenja, sramotenja) vodstva IZUM-a, ki je imela nekatera obeležja kibernadlegovanja (anonimnost, repetitivnost, žaljenje, napadalnost), je namen članka prepoznati kibernadlegovanje kot resni družbeni pro- blem, ki si kot posebna vrsta kiberkriminala zasluži tudi pozornost nacionalne zakonodaje. 2. Razlikovanje med svobodo govora in kibernadlego- vanjem je delikatna (predvsem sodniška) naloga. Največji problem v zvezi s kibernadlegovanjem je namreč ugotoviti, kdaj gre za zakonsko zaščiteno svobodo govora, ki je ena največjih vrednot demo- kratične družbe zahodnega tipa, in kdaj za kiberna- dlegovanje in kiberpreganjanje izbrane žrtve, saj gre v obeh primerih za verbalno dejanje, ki predstavlja svojevrstni kontinuum. Da bi lahko med njimi v kon- kretnem primeru povlekli črto ločnico, minimalno potrebujemo: • univerzalno veljavno in natančno definicijo kiber- nadlegovanja, ki je obenem tudi zakonsko uveljav- ljena; • pripravljenost žrtve, da prijavi kriminalno dejanje, ki se nad njo vrši, in sodeluje z organi pravnega reda, vključno s policijo, na nacionalni in medna- rodni ravni; • enote preiskovalnih služb in policije, ki obvladajo računalništvo (kiberdetektivi in kiberpolicaji); • nacionalno sodstvo, ki problem pozna teoretično in ima praktične izkušnje z ločevanjem zakonsko