OZ 2004/1

M 21 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 RAZGOVOR Manj srečen sem zaradi vsebin ( content ), ki se ponujajo v obliki baz podatkov, zapisov v njih, še večkrat pa kar povprek, brez jasne strukture, organiziranosti in s tem brez premisleka, kaj naj potencialnemu uporabniku, iskalcu informacij sploh omogočajo in kako; na tej točki močno primanjkuje profesionalnosti, rezultat pa je po nepotrebnem zmanjšana informacijska vrednost, nezado- voljstvo uporabnikov in eventualna marginalizacija po- nujanega izdelka. Enako kot vsebine je mnogokrat vprašljiv način pred- stavitve informacijskih izdelkov; vidim, da je prevladala psihoza tržnikov, ki so ponudnike informacij prepričali, da njihova ponudba mora vsebovati vse mogoče barvne, zvočne, slikovne in ne vem še kakšne efekte in dodatke, natrpane v čim večje število bliskajočih se oken na zaslo- nu, še najmanj skrbi pa je posvečeno primerno pripravlje- ni vsebini , ki je sploh vzrok za uporabo informacijskega izdelka. Internet je brez dvoma omogočil pravo revolucijo in raz- mah informatike prav povsod, geografsko in strokovno, istočasno pa botruje psihozi, za katero mislim, da je dolgoročno destruktivna: malikovanje interneta per se . Povsem zabrisana je razlika med telekomunikacijsko infrastrukturo (kar internet v resnici je) in vsebino , ki se po njem pretaka. Zmrazi me, ko vedno ponovno slišim nekritične izjave “na internetu najdem vse, kar rabim”, pri tem pa navdušeni “surfarji” sploh ne pomislijo na preprosto dejstvo, da mora informacijo, ki jo oni najdejo, prej nekdo drug pripraviti; to pa se običajno zgodi v interesu tistega, ki jo pripravlja in ne onega, ki jo bo našel. V nasprotnem primeru pač taka informacija ne more biti zastonj, saj je njena priprava resno (beri: dra- go!) intelektualno in strokovno delo. Od tod preprosto dejstvo, da ponujajo poklicni ponudniki znanstvenih in strokovnih informacij, seveda proti plačilu, nepri- merno več in neprimerno bolje pripravljene informacije od splošnega interneta; na primer le eden od njih, resda verjetno največji na svetu, približno 50-krat toliko, kot je vsebine na celem svetu, dostopne gratis preko interneta. In končno: ali kdo meni, da je brskanje po internetu v službenem času s službeno opremo in ob uporabi (plačlji- vih!) telekomunikacijskih kanalov zastonj? Zanimivo je morda tudi védenje, da vsakodnevni poklicni specialisti – iskalci informacij, predvsem iz velikih in uspešnih, večinoma mednarodnih podjetij (ki ustvarjajo večino prihodka velikih informacijskih ponudnikov), raje uporabljajo stare telekomunikacijske možnosti (X-25, pri nas SIPAX) kot internetni protokol (IP), ker so mnogo bolj transparentne, predvidljive in v uporabi dejansko hi- trejše, primernejše in s tem cenejše, predvsem pa mnogo prijaznejše za resno uporabo, čeprav zagotavlja internetni protokol neprimerno višje hitrosti. Profesionalci pač ne potrebujejo bliskajočih se lučk in reklamnih sličic; to je le neprijetno in moteče informacijsko onesnaževanje. Najbrž je pomankljivost izobraževalnega sistema, da večina uporabnikov informacij (to pa smo menda danes praktično vsi, mar ne?) ne pozna niti osnov priprave niti iskanja informacij. Temu se prilagajajo ponudniki aplika- cij in vsebine pri nas, pa tudi drugod; pojmi, kot so baza podatkov, zapisi v njej, polja v zapisih, podpolja … so nepoznani ali vsaj nerazumljeni. Poleg tega veliki sveto- vni ponudniki internetnih aplikacij, ki ponujajo iskalnike, s svojimi izdelki niti približno ne dosegajo kompleksnosti in kvalitete iskalnih aplikacij komercialnih online ali dru- gačnih ponudnikov informacij; iskanja so zato dolgotraj- na, zamudna, nepopolna, netočna, nekvalitetna (Kaj poče- ti z 12.563 zadetki, ki jih dobim kot odgovor na vprašanje zato, ker ne morem dovolj specificirati iskalnega izraza?). Za takšna vprašanja tehnologija ima rešitve, če bi jim le glave (siva materija!) lahko sledile! Terminoloških problemov pa rajši ne omenjam: še vedno imam težave s “poslovenjeno” programsko opremo, saj mnogokrat ne razumem, kaj neki izraz pomeni ... OZ : Bili ste med prvimi pri nas, ki ste izstopili iz varnega akademskega zavetja in se informacijske dejavnosti lotili kot tržnega segmenta. Bi naša informatika dosegla več, če bi se bolj zgledovala pa takšnih vzorih in se pogumneje usmerila v podjetniške vode? Dr. Justin : Po mojem mnenju, da! Vendar kalita vodo naj- manj dva izvirna greha v našem okolju: 1. Razvpita “koordinacija nabave tuje strokovne lite- rature” v preteklosti, ki je sama po sebi morda bila v nekem trenutku ekonomsko upravičena, vendar je vseeno bila državno (no, samoupravno!) zapovedana goljufija, je pustila svoje sledi, ki segajo do današnje- ga dne (o “avtorskem nadomestilu” se pristojni šele sramežljivo pogovarjajo ...). Našla je svojo pot tudi v znanstveno in strokovno informatiko skozi sofinanci- ranje dejavnosti “specializiranih informacijskih cen- trov”, principialno po enega na stroko v Sloveniji. Pri tem pa pogoji tega sofinanciranja niso bili izenačeni, temveč so bili bolj ali manj zgodovinsko in/ali status- no pogojeni. Tako je bilo mogoče, da je uporabnik v eni ustanovi (podjetju ...) dobil informacijo iz plač- ljivega, praviloma tujega informacijskega servisa za- stonj (ali vsaj subvencionirano), pri drugi ustanovi, ki sofinanciranja ni bila deležna (ali vsaj ne v taki meri), pa jo je moral plačati; kvaliteta iskanja informacij je bila zato lahko tudi v drugem planu, nižja cena je običajno prevladala. To je seveda sesulo tržišče. 2. Od vekomaj je pri nas veljalo pravilo, da so informa- cije nekaj, kar je javno dostopno, zastonj. Preveč po-