OZ 2004/1

22 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 1 RAZGOVOR tencialnih uporabnikov tako misli še danes. Moderni svet je uvedel pojem dodane vrednosti ( value added ), ki se plača. Na tem slonijo vsi današnji uspešni in kvalitetni ponudniki informacijskih storitev, ki se po mojem mnenju pri nas prepočasi uveljavljajo. Bojim se, da nas bo (Slovence) neuporaba poklicno priprav- ljenih kvalitetnih, a plačljivih informacij v evropski bodočnosti drago stala. Mnenja sem namreč (in o tem sem govoril že tudi pred dvajsetimi leti), da so časi intuitivnega odločanja v gospodarskem življenju mi- nili (Naj primerjam le na enem segmentu znanstvenih in strokovnih informacij, ki ga dobro poznam: Izrael s približno dvainpolkrat toliko prebivalcev kot Slove- nija porabi v primerjavi z nami za 30-kratno vrednost informacij.). S problemom trženja informacijskih storitev sem se srečal že leta 1978, ko sem po nalogu dotedanje krovne ustano- ve projekta (Raziskovalna Skupnost Slovenije) vodil usta- novitev Informacijskega centra (takrat: d. o.) in ga vodil do njegove integracije v kasnejši (slovenski) Urad za intelektualno lastnino v letu 1991. V vsem vmesnem času je bilo treba skoraj polovico prihodka ustvariti na tržišču – sicer organizacija z 9 zaposlenimi ne bi preživela. Bolj kot s prodajo storitev doma (čeprav mislim, da smo tudi z njo orali ledino) nam je to uspevalo s posredovanjem baz podatkov, ki smo jih začeli snovati in graditi, v tujino. Ker podrobno in že kar dolgo poznam težavnosti proda- janja informacij, zame ustanovitev družinskega podjetja Justinfo in tudi status samostojnega raziskovalca in pre- živetje na tržišču niso bili v novih časih prav nič novega. Kar me žalosti, je dejstvo, da tranzicija ni izboljšala, ampak je celo poslabšala situacijo na področju uporabe strokovnih informacij. Vzroke že leta odkriva in objavlja dr. Marko Kos; strinjam se z njegovimi ugotovitvami in zato ne gledam preveč optimistično v daljno slovensko ekonomsko bodočnost. OZ : Bili ste podpredsednik EUSIDIC – Evropskega zdru- ženja informacijskih ponudnikov, zato lahko primerjate osvajanje informacijske tehnologije med različnimi drža- vami. Dr. Justin : Od mojega podpredsedovanja Eusidicu (Eu- ropean Association of Information Services) je preteklo že mnogo vode in razmere se spreminjajo. Takrat je bila resnično na vrhu informatika v Veliki Britaniji, ki v pov- prečju ni dosti zaostajala za ZDA, na nekaterih področjih pa so bili Britanci vodilni. V vodstvu so bili tudi Nizo- zemci in Skandinavci; Francozi so masivno investirali v informatiko na državni ravni, zlasti v telekomunikacije ter so kmalu vodili v telekomunikacijah (spomnimo se Minitela!). Srednja Evropa je občutno zaostajala (Nem- čija, Avstrija in zlasti Italija). Vzhodna Evropa je sploh zaostala. Slovenija je bila daleč pred drugimi deli takratne skupne države in po mojem mnenju je v informacijskem smislu takrat bila še najbolj podobna Avstriji. OZ : Vaše specialno področje so informacije o patentih. Kako se je pri nas razvijalo povpraševanje po patentnih informacijah? Upravičeno je namreč sklepati, da nepo- znavanje tega segmenta v industriji pomeni približno isto kot nepoznavanje znanstvene literature v raziskovalnih institutih – ne veš, kje si, niti kam greš! Dr. Justin : Strinjam se. Na tem področju sem s sodelavci v Informacijskem centru oral ledino. Oranje se je na- čelno začelo v letu 1974, prve patentne informacije pa so bile pri strankah dve leti kasneje. Od tedaj se je ponudba stalno širila, sodelovali smo z Inpadocom, mednarodnim centrom za patentno dokumentacijo (ki danes deluje v okviru Evropskega patentnega urada), ponujali patentne informacije z vsega sveta in leta 1981 ponudbo razširili na online iskanje informacij po naročilu strank (ne samo patentnih), kar je bila sploh prva komercialna online apli- kacija v tedanji državi. Kasneje smo zgradili lastne baze patentnih podatkov (ker od Zveznega zavoda za patente v Beogradu po letih obljubljanja ni bilo nič). Mnogo sem predaval in pisal o patentni informatiki in upam, da sem po svojih skromnih močeh nekoliko pripomogel k rahle- mu dvigu patentnega zavedanja v gospodarstvu. Še vedno pa imam priliko opazovati, da je splošna raven pozna- vanja patentne, še posebej patentno informacijske pro- blematike pri nas preslaba. Mislim, da si s tem pridelamo precej povsem oprijemljive ekonomske škode. OZ : Patenti so del znanja, ki obstaja še v mnogih drugih oblikah in s katerim je treba smotrno upravljati. Ali se vam zdi, da se pri nas zavedamo vrednosti znanja kot vira, s katerim je treba gospodariti, ki je denarno ocenjen in vštet v aktivo (če ga imamo) ali pasivo (če si ga mo- ramo sposojati)? Kakšna bi morala biti bilanca znanja v podjetju? Dr. Justin : Če hočeš nekaj smotrno upravljati, se moraš realno umestiti v okolje, kjer delaš. Tu danes ni več mogoča improvizacija: vedeti moraš, kaj znaš, kaj si sposoben, kaj in kje je za kakšno ceno mogoče prodati, predvsem pa moraš vedeti, kdo ti je nevaren, kje, kako in kdaj. Prav temu zadnjemu vprašanju pa je namenjen patentni informacijski sistem: zvedeti je mogoče, kdo je kje glavni, kdo investira v kakšen razvoj, kdo ti je nevaren danes, kdo bo to jutri, kakšni so trendi razvoja tehnologij, na katerih področjih se več investira v raz- voj, katera področja so “in”, katera so v zatonu, kakšni so tržni apetiti in načrti in še mnogo tega. Resna pod- jetja v svetu si ne drznejo več poslovati brez patentne informatike.