OZ 2004/2

48 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 2 Gordana Popović-Bošković, Biserka Fortuna: NOVI MEDNARODNI KATALOGIZACIJSKI PRAVILNIK izmed njih je na področju korporacij tudi mednarodni seznam enotnih značnic, ki so ga z velikimi pričakovanji začeli sestavljati takoj po sprejetju pariških načel. Še pre- den za te neuspehe obsodimo nacionalne katalogizacijske pravilnike ali celo sama pariška načela, moramo razumeti razloge za nesprejetje obstoječih mednarodnih pravil. Izvedenci za katalogizacijo menijo, da so pariška načela svoj cilj vendarle dosegla, saj je bila z njimi postavljena osnova za mednarodno standardizacijo katalogizacijske prakse. Barbara Tillet, predsednica pripravljalnega komi- teja IME ICC (International Meeting for the International Cataloguing Code, Berlin, 2003), je v uvodnem govoru kot cilj sestanka označila postavitev osnov za nova kata- logizacijska načela, s katerimi bodo lahko delovne sku- pine usklajevale sedanje katalogizacijske pravilnike. Iz- razila je pričakovanje, da bodo ta načela služila kot temelj novega mednarodnega katalogizacijskega pravilnika. 3 Po mnenju mednarodnih strokovnjakov bi morala meto- dologija za pripravo novega mednarodnega katalogizacij- skega pravilnika vključevati: • modernizacijo pariških načel, • terminologijo in koncept FRBR ter • usklajevanje veljavnih katalogizacijskih pravil, in sicer v obsegu osebnih imen, korporacij, enotnih na- slovov, zbirk in večstopenjske katalogizacije. Pred nami je torej nova paradigma mednarodnih kata- logizacijskih pravil. Ta naj bi zagotavljala mednarodno izmenjavo, ki ohranja nacionalne posebnosti, vsekakor pa zahteva tudi upoštevanje določenih mednarodno sprejetih načel. Tako besedi univerzalno in enotno zamenjata bese- di kontrolirano in usklajeno . Zdi se, kot bi nas z novimi pravili želeli privesti do istega cilja po drugi poti, tokrat menda bolj uresničljivi. Na primeru korporativnih značnic želiva prikazati, kako se je ideja o univerzalni uporabi enotne značnice, za ka- tero so si prizadevala pariška načela, spremenila v idejo o nizu različnih enotnih značnic za isto entiteto, za katero si prizadevajo v Izjavi o novih mednarodnih katalogiza- cijskih načelih. 4 Korporativne značnice sva izbrali kot najmlajši in obenem najbolj protisloven tip avtorstva v moderni katalogizacijski praksi. KORPORATIVNO AVTORSTVO IN ZNA^NICA DO PARI[KIH NA^EL Moderni koncept korporativnega avtorstva se je razvil v okviru anglo-ameriške katalogizacijske prakse, izhaja pa iz 84. člena Panizzijevega pravilnika, 5 v katerem je zapisano: “Če se v naslovu ne pojavi osebno ime, am- pak le naziv zborovanja, korporacije, društva, uprave, stranke ali verske skupnosti /... / se poimenovanje šteje za značnico”. 6 To pravilo je kasneje prevzel Charles Coffin Jewett, Charles Ammi Cutter pa ga je leta 1904 razdelal v niz katalogizacijskih pravil, posvečenih korporativnemu avtorstvu. Korporativno avtorstvo je kodificirano tudi v načelih Giu- seppa Fumagallia 7 iz leta 1887, ki izhajajo iz tradicije zgod- njih italijanskih bibliografij, v katerih se je pri anonimnih delih, delih skupine avtorjev ter pri latinskih imenih držav, mest in institucij prevzela vloga korporativne značnice. Povsem nasprotno pa je leta 1886 Karl Dziatzko obliko- val nemška katalogizacijska pravila. 8 V svojem pravilni- ku je upošteval samo individualne in stvarne značnice, korporativnih pa ne. Enote so se vnašale pod imenom korporacije samo kot del stvarne značnice, če je bilo ime korporacije prvi samostalnik v naslovu. KORPORATIVNA ZNA^NICA V PARI[KIH NA^ELIH Mednarodna pravila za korporativno avtorstvo in značni- co so bila zasnovana na nasprotju med nemško tradicijo, ki korporativnega avtorstva ni priznavala, in anglo-ame- riško tradicijo, v kateri korporativno avtorstvo ni bilo le priznano, ampak se je tudi že delilo na društva in usta- nove. Prvotni predlog za 9. poglavje pariških načel, v katerem je bil izražen koncept korporativnega avtorstva, ni bil sprejet zaradi nasprotovanja številnih nacionalnih delegacij, npr. delegacije iz Nizozemske, Švedske, Dan- ske in Finske. Prevladala je bojazen, da knjižničarji ne bodo razumeli predlaganega koncepta korporativnega avtorstva, pa tudi dvom o njegovem pomenu za same uporabnike. Zato je 9. poglavje pariških načel svojevrsten kompromis; govorimo lahko o korporativnih značnicah brez definiranega korporativnega avtorstva. “9.1 Glavni vpis za delo naj se napravi pod imenom kor- porativnega telesa (tj. katere koli institucije, organizira- nega telesa ali združbe oseb, znane pod korporativnim ali kolektivnim imenom), 9.11 kadar je delo po svoji naravi nujno izraz kolektivne- ga mišljenja ali dejavnosti korporativnega telesa, tudi če ga je podpisala kaka oseba kot funkcionar ali uslužbenec korporativnega telesa, ali 9.12 kadar besedilo naslova ali naslovne strani, presojano v zvezi z naravo dela, jasno izraža, da je korporativno telo kolektivno odgovorno za vsebino dela.” 9 Takšen kompromis je kmalu pokazal svoje slabosti, saj so mednarodni projekti, ki so sledili pariškim načelom, pokazali, da korporativne značnice niso obremenjene le z