OZ 2004/2

RAZGOVOR Mag. KATARINA PUC Danes je predvsem eden od motorjev naše nosilne nevladne organizacije na področju informacij- ske dejavnosti Slovenskega društva Informatika, v okviru katere je zasnovala in vodi sekcijo za jezik. Sicer je v slovenski informatiki skoraj od njenih začetkov, ko je najprej priskočila na pomoč kot anglistka, hitro pa se je prelevila v informatičarko in s podiplomskim študijem tudi formalno spremenila svojo stroko. Delala je v Iskri, ko so tam obstajale resne ambicije glede računalniške industrije. Kasneje je bila ena od vodilnih pri informatizaciji poslovanja v Ljubljanski banki. Iz- haja iz družine pisateljice Mire (Pucove) Miheličeve, zato ji je jezikovna problematika domača in povsod, še posebej pri urejanju Sodobne informatike, je bila posebej pozorna na ta vidik razvoja informacijske stroke. Ni presenetljivo, da je avtorica zamisli o slovarju informatike in da že nekaj let usmerja ta projekt. OZ : Pridobili ste si humanistično izobrazbo, a ste med prvimi Slovenkami, ki so zakorakale v informatiko. Kako se je to zgodilo? Puc : Po materi sem podedovala nadarjenost za jezike, z očetom sem nekaj časa potovala po tujini in obiskovala holandsko in francosko šolo, maturirala sem na klasični gimnaziji. To me je naravno usmerilo v študij jezikov. Humanistična izobrazba pa mi tedaj, ko sem diplomirala, ni dajala možnosti zaposlitve, vsaj v Ljubljani ne. Zato sem se morala prekvalificirati v tako ime- novano zunanjo trgovino, opravila sem ustrezni strokovni izpit in delala kot referent za uvoz in izvoz knjig (tedaj zelo zapleten postopek), nato v zastopstvu tujih firm, kjer sem lahko unovčila svoje znanje nemščine in angleščine. V informatiko me je v daljnem letu 1975 zva- bil dr. Jože Gričar, tedanji direktor zastopstva Phillips. Porabil je celo leto, da me je prepričal v perspektivnost računalništva. Nisem bila red- ka ženska v tem okolju, pač pa med redkimi, ki so prišle na tako ugleden položaj pomočnice direktorja in kasneje vodje prodaje. To sem ostala tudi potem, ko je celoten sektor prestopil v Iskro Elektromehaniko, kjer sem bila kot ženska brez dvoma bela vrana. Celotna Iskra je bila namreč kraljestvo moških, predvsem inženirjev elektrotehnike. Res bi lahko rekla, da sem bila vključena v razvoj računalništva v Sloveniji praktično od začetkov. In sem pri tem doživela in prestala marsikaj. Vendar sem vztrajala, ko sem nato v Ljub- ljanski banki vodila področje izobraževanja informatike in se nato predčasno upokojila. Malo pred upokojitvijo sem pridobila naziv magistrice poslovnih ved, potlej sem se ukvar- jala z izobraževanjem, urejanjem in tehničnim urejanjem revije Uporabna informatika. In v zadnjem času doživljam, da sta se moja prvot- na usmeritev, jezikoslovje, in moj poklic infor- matičarke zlila v eno dejavnost. OZ : Kako bi na sploh opisali položaj žensk v informatiki? Puc : Položaj žensk v informatiki ni bistveno drugačen kot drugje. Se je pa s časom tudi zelo spremenil: prve informatičarke so bile vnašal- ke podatkov, računovodkinje, bančne delavke, zdaj pa brez dvoma posegajo že po najvišjih strokovnih mestih in vodilnih položajih. Seve- da je sorazmerno malo direktoric, to pa ni nič drugače kot drugod.