OZ 2004/2

UVODNIK Zelo malo je tistih, ki so že kdaj prej dobili priložnost, da si ogledajo najstarejše pisne dokumente v slovenskem jeziku, ki so bili razstavljeni v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani od 17. maja do 20. junija 2004. Razstava je sovpadala z vključitvijo v EU, zato se ob njej utrinjajo raz- lična razmišljanja o zgodovinski usodi slovenstva. V eni od prvih številk OZ je o tem pisal Matjaž Kmecl, kar želim priklicati v spomin, saj nam lahko pomaga pri obvladovanju prav nič potrebnega patosa ob pogledu na spoštljivo star pergament. “Mišljeni so seveda tako imenovani Brižinski spomeniki, ki pa so obenem tudi že prvi znani do- kument informacijskega pritiska na staroslovensko kulturno formacijo, saj so ne glede na zunanjo formo in siceršnjo funkcijo naš prvi katalog ‘pravil (lepega) obnašanja’ oziroma grehov in kazni v takratni Evropi. Oba obrazca splošne spovedi in pridiga o grehu, iz katerih dokument obstaja, so pač to, nekakšen govorniško sestavljen civilizacijski seznam, naj jih obračamo, kolikor hočemo. V njih so kot kaznivi našteti kriva prisega, laž, tatvina, zavist, skrunitev in nečistovanje, nečista (prepovedana) želja – tudi med spanjem, obrekovanje, nespoštovanje nedelje in svetih večerov, neupoštevanje posta in vsega drugega, česar Bog noče; žrtveništvo, klevetanje, in še enkrat tatvi- na, uboj, poltenost, nespoštovanje prisege, sovraštvo, nepravično mišljenje – tudi pod prisilo ali v sanjah, še enkrat kriva prisega, lažne besede, nezmerno pitje, skrunjenje in sleherno nezmerno po- četje. Seznam je nekoliko manj zgovoren, pa še zmeraj precej bogat v priporočujočem delu; treba je namreč po drugi strani ljubiti božja dela in sovražiti neprijazna, zaobljubljati se božjemu, na- hraniti lačne, napojiti žejne, bosega obuti, nagega odeti, onemogle obiskovati, mrzlega ogreti, tujca vzeti pod streho, nesrečnike v ječah obiskovati in jih tolažiti. Besedilo je bilo po vsej verjetnosti pripravljeno za pastoralni obisk freisinškega škofa Abrahama v slovenskih pokrajinah in se zdi po svoji formi, zunanji in notranji/semantični, ‘normalno’. Vprašanje, ali je krito s krščanskim moral- nim kodeksom ali ne, ali v njej odmevajo karolinški velikodržavni interesi ali ne, je spričo njego- vega nadobrednega duha manj pomembno: vsekakor je iz njega mogoče dovolj nazorno razbrati neko temeljno družbeno normativizacijo – informacijo o njej, čeprav v obliki spovedi, pridiganja, žuganja in priporočanja. Da je bilo to s stališča krščanske ‘nove’ Evrope res potrebno in da so se stari Slovenci resnično trdoglavo oprijemali svojega vztrajanja, priča še mnogo kasneje marsikaj; ne samo te ali one adaptirane navade, temveč tudi kak zanimiv zgodovinski podatek; tako Simon Rutar v svoji zgodovini poknežene goriške škofije omenja malikovalstvo pri Kobaridu še v letu 1331: ‘Ljudje so se shajali pod drevesom, kjer je izviral bister studenec, in častili svoje bogove, kakor so bili navajeni ob času malikovalstva. V Čedadu so pridigovali sveto vojno zoper nje, prišli so v Kobarid in jim posekali sveto drevo ter zabili studenec.’” Kmecl sledi Grafenauerjevi “skriti teoriji”, da je Slovencem “blažena nevednost” in zato neevrop- skost odločilno pomagala pri preživetju. Iz tega bi izhajalo, da se nas – sedaj tako čaščeni – rojstni spisi na srečo sploh niso dotaknili, ker bi nas sicer potegnili v kulturni veletok in bi v njem slej ko prej utonili. Tako pa nam niso mogli posekati vseh svetih dreves in zabiti vseh studencev, ker jih nismo nikoli popisali, naslikali, uglasbili ... in so ostali znani le nam samim. Možna pa je še druga teorija o obstanku Slovencev, prav nasprotna Grafenauerjevi. S “slovom” (besedo) obdarjeni Slovenci so za razliko od “nemih” Nemcev znali komunicirati na vse strani, kar nas je res obremenilo z mnogimi dialekti, a nam dalo tudi občutek za ohranjanje jezikovnega jedra. Slovenci so preživeli kot komunikatorji, kar potrjujejo naši zelo številni “prevajalci” tujih kultur od Žige Herbersteina do škofa Barage, pa tudi spontano zanimanje preprostih ljudi za tujce. V rajnki Jugoslaviji smo edino Slovenci obvladali célo paleto različnih jezikov, kar nam zanesljivo ni škodilo, ker smo ob tem skrbno izgrajevali slovensko jezikovno kodo. Morda moja sklepanja niso pravilna, a ko Grafenauerjevo razlago soočim z razmerami sodobne globalne informacijske družbe, so predvidljive posledice za nas tako porazne, da je edino obetavno verjeti v slovenski komunikacijski potencial. Ne le verjeti, ampak v tej smeri tudi delovati.