OZ 2004/3

M 115 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 3 434 L $$agraph. Darst. 451 L $$aHeidelberger Taschenbücher ; 250 453r L $$aAC00000520 454c L $$aHeidelberger Taschenbücher 455 L $$a250 456 L $$a250 540a L $$a3-540-56173-0 Ta primer je izražen s shemo kategorij MAB-a (nemški avtomatski komunikacijski format za knjižnice), lahko pa se oblikuje tudi neodvisno od tega formata. Na pod- lagi analitičnega prikaza nastane tristopenjska hierarhija, pri čemer sta na najnižjem nivoju nameščena dva zapisa. Odvisnost med drugim in tretjim nivojem je seveda pre- cej večja, kajti podrejeni zapis se brez skupnih bibliograf- skih podatkov sploh ne more ustrezno uporabljati (npr. v OPAC-u); tam so namreč nameščeni izredno pomembni podatki, kot je številka ISBN. Poleg tega so v sodobnih sistemih normativne datoteke velikokrat dinamične, se pravi, namenjene več kot enkrat- nemu iskanju; povezane so z različnimi vpisi, uporabljeni so postopki indeksiranja, ki na teh osnovah omogočajo čim več dostopnih elementov. Medsebojno povezovanje zapisov poteka preko ID-številk, ki se jih dodeli na lokalni ravni ali, za nekatere normativne podatke, na ravni nadregionalnih normativnih datotek. ID- številke vedno ohranjajo poljuben značaj. 3. POMEMBNOST ZA IZMENJAVO PODATKOV 3.1 Osnove Kot je že bilo omenjeno, dostop do tujih virov podatkov katalogizatorju služi predvsem za prevzem že obstoječega gradiva in razširitev lastne baze podatkov. To pomeni, da se mora najdeno gradivo prilagoditi strukturam podatkov v lastni bazi. Vsak prevzem podatkov obsega, zelo splošno rečeno, iskanje entitete v tujem viru, njen (popoln) prevzem, transformacijo in prikaz entitete v lastnem sistemu ter nato njeno vključevanje vanj. S čim manj težavami ta postopek poteka in v čim večji meri sistem posamezne korake podpira, tem bolj verjetna je njegova dejanska uporaba v praksi; takoj pa, ko čas, potreben za modifi- kacijo, prestopi določene okvire, se vsak katalogizator raje odloči za samostojen vpis v lastni sistem in mu podatki iz tujega vira služijo zgolj za preverjanje last- nega dela. V zvezi s celotnim procesom je treba premisliti naslednje: • Katalogiziranje, s tem pa tudi priprava entitet, je od- visno od katalogizacijskih pravil. • Povezava z normativnimi datotekami običajno poteka preko lokalno enoznačnih označevanj, se pravi, več- inoma preko umetno izdelanih identifikatorjev (tako so osebne značnice primerne le, kadar vsebujejo za- dostne podatke, da nedvoumno sodijo k eni osebi). Takih identifikatorjev ni mogoče generično izdelati na podlagi ustreznih podatkov, prav tako niso globalno znani, še manj globalno enoznačni. • Obstaja več shem strukturiranja (komunikacijskih formatov), kot so npr. MARC 21 (skupaj z mnogimi dialekti), UNIMARC in MAB2. V prihodnosti pa bodo formati, ki temeljijo na XML-ju, za prenos po- datkov nedvomno čedalje pomembnejši. • Za popolno informacijo je običajno treba združiti več delnih informacij. 3.2 Iskanje v tujem sistemu Običajno se ustrezne informacije najprej iščejo v iz- branem tujem sistemu. Ponujene možnosti so odvisne izključno od tujega sistema, na uspeh pa vpliva več de- javnikov: kakovost podatkov, bogastvo indeksiranja, upo- raba normativnih datotek s številnimi oblikami napotil in osnovna tehnična oprema. 3.3 Iskanje podatkov in lokalno vključevanje Dandanes ne predstavlja več velikega problema poiskati enostavne zapise preko protokola Z39.50 in jih uporabiti kot osnovo za svoj lastni kataložni zapis. V najboljšem primeru dopolnila skorajda niso potrebna. Problemi preslikave kategorij različnih shem za transport so veli- kokrat povsem sintaktične narave, kočljive težave glede kodiranja pa bo verjetno rešil zmagoslavni pohod nabora znakov Unicode. Medtem ko bi položaj glede enostavnih primerov lahko ocenili zelo optimistično, pa težave pri bolj zapletenih primerih niso niti rešene, niti niso enostavne. Čim bolj enostaven postopek prevzema podatkov za celotne entite- te naj bi upošteval vsaj naslednje: 1. Po izbiri ustreznih delov tuje entitete (npr. prvega zvezka v zgoraj navedenem primeru, preko ISBN) bi se morali v lastni sistem prenesti vsi neposredno odvisni elementi, vključno z zapisi normativnih poda- tkov. 2. Transformacija v lastno obliko prikaza bi morala biti čim bolj avtomatska in že ponujena katalogizatorju za končno vključitev v lastni sistem. Idealno bi bilo, če bi bili kompleti podatkov dodeljeni tako enoznačno, Wolfgang Hamedinger: PROBLEMI PRI POVEZOVANJU BIBLIOGRAFSKIH OMREŽIJ