OZ 2004/3

130 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 3 UVODNA RAZMI[LJANJA Pomen znanosti in visokošolskega izobraževanja je v razvitih državah prav tako nesporen kot tudi potreba vlaganja v njun razvoj. Znanost in visoka izobrazba sta ključni gibali družbenega razvoja in to stališče je, ob poudarjanju potrebe po opaznejšem vlaganju v njun razvoj, vgrajeno v temeljne strateške dokumente večine evropskih držav. Med najpomembnejšimi priporočili dokumenta Hr- vaška v 21. stoletju: znanost (Hrvaška, 2003, 8–9) so tista, ki se nanašajo na povečanje kakovosti, fleksibilnosti in učinkovitosti visokega šolstva, povečanje mobilnosti visoko izobraženih mladih ljudi in strukturno reformiranje preddiplomskega, diplomskega in doktorskega študija, da bi se tako povečala učinkovitost študija in izobraževanja za znanost. Po Bolonjski deklaraciji in nizu drugih dokumentov 1 se poskušajo ustvariti optimalni modeli, ki bodo lahko sledili zahtevam sodobnega akademskega pouka, izobraževanja za demokracijo in vseživljenjsko učenje. Bolonjska deklaracija (leta 1999), pred njo pa tudi odločitve pariškega sestanka (t. i. Sorbonska deklaracija leta 1998), je spodbudila posodabljanje akademskega pouka ne samo glede vsebin, temveč tudi glede na potrebo, da univerze vse pogosteje tekmujejo, kako pritegniti tako študente kot učno osebje. Pri izboru uni- verze namreč osnovno merilo ne bi smel biti ugled, zasnovan na večstoletni tradiciji, na kar se vsaj v evropskem prostoru sklicujejo ugledne, a hkrati zelo tradicionalne univerze, ampak objektivna ocena kakovosti programa, vrhunskih predavateljev in drugih pogojev za študij in delo (npr. mož- nosti za bivanje, kakovost knjižnice in informacijske storitev, ponudba kulturnih programov, pro- metne povezave). Vse to bi moralo spodbuditi mobilnost študentov in učiteljev ter omogočiti evrop- skim univerzam, da lahko tekmujejo s privlačnostjo programov in ponudbo ameriških univerz. Mnoge evropske univerze so trenutno v procesu trans- formacije in prilagajanja vplivom iz okolja, še posebej tistim, ki so izzvani z vsakodnevno uporabo informacij- ske in komunikacijske tehnologije (IKT) v visokošolskem pouku, 2 kar ustvarja potrebo po novih izobrazbenih pro- filih, kot tudi po načrtovanju in uporabi novih izobraže- valnih metod in tehnik, kot je izobraževanje na daljavo (prim. Petr, Vrana, Aparac, 2003). Potreba po povečanju števila visoko izobraženih ljudi postavlja pred sistem akademskega izobraževanja nove naloge in tudi odgovor- nost vladi za zagotavljanje odgovarjajočih pogojev (npr. osmišljeni dolgoročni programi šolanja znanstvenega podmladka, spodbujanje in močnejše podpiranje znan- stvenega raziskovanja, odpiranje novih delovnih mest na univerzi, opremljanje z IKT). 3 Posebnosti študija informacijske znanosti V kontekstu priporočil iz navedenih dokumentov so zara- di sprememb, ki potekajo ali so načrtovane do leta 2010, in iskanj odgovorov na vprašanja o nujnih kompetencah bodočih diplomantov in magistrov informacijske znano- MOBILNOST [TUDENTOV KNJIŽNI^NE IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI Tatjana Aparac-Jeluši} Katedra za knjižni~arstvo, Filozofski fakultet Sveu~ili{ta J. J. Strossmayer, Osijek Kontaktni naslov: taparac € pedos.hr sti, ustanove, ki izobražujejo informacijske strokovnjake, še v posebno občutljivem položaju iz naslednjih razlogov: 1. Čeprav se je v Evropi univerzitetno izobraževanje za bibliotekarje začelo na začetku 20. stoletja, pa je več- ina študijskih smeri utemeljena v šestdesetih letih 20. stoletja, ponekod celo v devetdesetih letih, študij za izobraževanje drugih profilov informacijskih strokov- njakov (npr. arhivarjev, muzeologov, dokumentalistov, informacijskih menedžerjev) pa so je vzpostavil še kasneje ali pa se je ponujal kot dodatni študij (npr. arhivistika ob zgodovinskih znanostih). Ta študij se je izvajal in se še izvaja v različnih organizacijskih oblikah pod različnimi vplivi (npr. študij posamičnih smeri se je naslanjal bolj na ameriški pristop in pro- grame, študij drugih na tradicijo evropske knjižničar- ske, arhivske ali dokumentalistične prakse). 2. Študij je organiziran kot dodiplomski ali kot po- diplomski, redko pa je dana možnost in enega in drugega študija. Tudi odnos med dodiplomskim in podiplomskih študijem je različno zastavljen, pa se na primer na podiplomski študij nekje lahko vpišejo