OZ 2004/3

M 131 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 3 samo tisti študenti, ki so diplomirali na dodiplomskem študiju bibliotekarstva/informacijske znanosti, drugod pa to sploh ni pogoj. 3. Obstajajo velike razlike v priznavanju strokovnih in akademskih stopenj, še posebej različno so vzpostav- ljeni odnosi med akademskimi ustanovami, ki izobra- žujejo informacijske strokovnjake, in odgovarjajočimi profesionalnimi društvi ali vladnimi ustanovami za verifikacijo programov. 4. Študij knjižničarstva in tudi vseh drugih študijskih smeri na področju informacijske znanosti (arhivisti- ka, muzeologija, založništvo, komunikologija ipd.) je interdisciplinarni študij, tradicionalno vseeno bolj usmerjen proti humanističnim in družboslovnim zna- nostim, tako da se danes, v procesu preoblikovanja, opaženi problemi rešujejo po konceptu modularnosti. Osmislitev in ponudba odrejenega števila modulov je v neposredni odvisnosti od možnosti posamezne ustanove in od zakonskih odredb (npr. število in profil učiteljev, predpisi, vezani na vključevanje tujih predavateljev in strokovnjakov iz prakse, odnos števila ur predavanj in ur praktičnega dela) ter sposobnosti študentov, da sledijo po- uku tudi v katerem drugem jeziku, ne samo v maternem. Na tem mestu velja opozoriti tudi na problem utrjevanja samega področja informacijske znanosti, skupnih točk in tudi specifičnosti posameznih znanstvenih vej, na povezo- valna načela v kontekstu razvoja globalne informacijske infrastrukture ter potrebo prakse po različnih profilih informacijskih strokovnjakov. Kaj so temeljne vsebine (core) področja in posameznih podpodročij je vprašanje, na katerega so poskušala odgovoriti različna strokovna združenja in ustanove (npr. IFLA, IPA, ICA, ICOM, ALA, CILIP idr.), brez dvoma pa je vsako resno razmiš- ljanje o novih pogramih nujno usmerjeno k proučevanju njihovih priporočil. Vprašanja mobilnosti študentov in učiteljev glede na sodelovanje med univerzami in glede izbire med ponu- jenimi moduli so zagotovo vprašanja, na katera se danes v Evropi gleda z manj poleta kot konec devetdesetih let 20. stoletja. Z drugimi besedami, z večjo dozo izkušenj in občutka za resničnost. Zdi se, da se bodo vprašanja mo- bilnosti in priznavanja diplom vseeno uspešneje reševala med posameznimi ustanovami/državami, ki se odločijo za podpis bilateralnih dogovorov o sodelovanju, in da so Bolonjska in druge deklaracije predvsem opora za lastna razmišljanja in prilagoditve znotraj lastnih prostorov, kar vključuje v prvi vrsti zagotovo neobstoječo (vsaj na pri- meru Hrvaške) mobilnost med domačimi univerzami in sodelovanje s tistimi tujimi ustanovami, ki imajo podoben pristop in najbolj sorodne programe ter najmanjšo stopnjo jezikovnih preprek. MOŽNI PRISTOPI K REORGANIZA- CIJI AKADEMSKE IZOBRAZBE NA PODRO^JU INFORMACIJSKE ZNANOS- TI – PRIMER Z UNIVERZE J. J. STROSS- MAYERJA V OSIJEKU Kadar se govori o akademski izobrazbi informacijskih strokovnjakov na Hrvaškem, je treba omeniti, da na Uni- verzi v Zagrebu, ob podiplomskem študiju informacijske znanosti, ki ga je utemeljil B. Težak v začetku šestdesetih let, a je nekaj časa deloval pri Fakulteti za organizacijo in informatiko v Varaždinu, že več kot petindvajset let deluje oddelek za informacijsko znanost s programom, ki izobražuje profesorje informatike, s smermi bibliotekar- stvo, arhivistika, muzeologija in splošna informatika (v kombinaciji s še eno študijsko skupino iz ponudbe filo- zofske fakultete) pa diplomirane bibliotekarje, arhivarje, muzeologe in splošne informatike na dopolnilnem dvelet- nem študiju, ki se kombinira s katerim koli drugim fakul- tetnim študijem. Na vse študijske smeri se vpisuje okrog 80 študentov, diplomira pa jih povprečno 20 na leto. Od leta 1978 do 2003 je diplomiralo več kot 400 študentov. V Zagrebu je organiziran tudi podiplomski študij, možno pa je tudi doktorirati na področju informacijske znano- sti. Na Filozofski fakulteti Univerze J. J. Strossmayerja v Osijeku, se na drugem, nedavno zasnovanem študiju knjižničarstva (bibliotekarstva) (šol. leto 1998/99), to leto vpisuje sedma generacija študentov. Vsako leto se vpi- suje 30 študentov na študijski program Hrvaški jezik in književnost/Knjižničarstvo. Do januarja 2004 je v rednem študiju diplomiralo devet študentov iz prve generacije. V juliju 2004 je bil zasnovan redni študij knjižničarstva na Univerzi v Zadru, ki se do verifikacije novih programov izvaja po programu študija iz Osijeka. V prvi letnik je vpisanih 40 študentov. Poleg rednega študija na obeh univerzah, pravzaprav na Filozofski fakulteti v Zagrebu in Filozofski fakulteti v Osijeku, se ponuja tudi izredni študij, za katerega obstaja izjemno zanimanje, saj se v hrvaških knjižnicah po Za- konu o knjižnicah iz leta 1997 lahko na delovna mesta, ki zahtevajo visoko strokovno usposobljenost, zaposlijo le tisti kandidati, ki so diplomirani knjižničarji. Na Hr- vaškem deluje več kot 1000 knjižnic v osnovnošolskih in srednješolskih izobraževalnih ustanovah (skupaj je to 1470 šol, vendar nekatere med njimi še zmeraj nimajo strokovno urejene knjižnice), 130 visokošolskih knjižnic (univerzitetnih, ..., fakultetnih idr.), približno 250 narod- nih knjižnic ter niz specialnih knjižnic ter Narodna in univerzitetna knjižnica skupaj z okrog 1800 delovnimi mesti za diplomirane knjižničarje, kar kaže na to, da bi moralo letno diplomirati od 80 do 100 študentov. Ker se na razpise ne javljajo diplomirani knjižničarji, saj jih ni dovolj, prav tako pa ni zabeleženo, da bi bil en sam diplomirani knjižničar nezaposlen, ustanove v skladu z Tatjana Aparac-Jelušić: MOBILNOST ŠTUDENTOV KNJIŽNIČNE IN INFORMACIJSKE ZNANOSTI