OZ 2004/3

M 137 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 3 COBISS obvestila: Ob tej priložnosti nas prav posebej zanimajo začetni koraki informatizacije knjižnic. Mag. Tomaž Seljak: Prvi računalniški knjižnični katalog je nastal na takratni Višji tehniški šoli (VTŠ) ob sodelova- nju Dušana Pivca že konec sedemdesetih let na legendar- nem IBM 1130. Kasneje je ravnatelj Univerzitetne knjiž- nice Maribor (UKM) dr. Bruno Hartman dal pobudo, da bi z računalniško podporo olajšali zamudno administrira- nje pri izposoji. Ko smo jim to na neki način zagotovili, smo se začeli razgledovati po celoti knjižničnih funkcij, še posebej po katalogizaciji, ki smo jo takoj dojeli kot jedro dogajanja v knjižnici. Precej časa smo se vrteli okoli opisovanja postopkov in formatov. Naslonitev na UNIMARC v izhodišču ni bila sporna. Spočetka preprosta zadeva, kar je za nepoučene še danes, se je s poglabljanjem vse bolj problematizirala in brez vpogleda v dogajanje v razvitejšem svetu (ZDA) sploh ne bi našli izhoda iz labirinta. Vendar nam ameriški vzorniki niso odkrili praktičnih rešitev, kot le-te tudi niso bile razvidne iz visoko teoretičnih prispevkov o vzajemni katalogizaciji na mednarodnih konferencah. Ocenili smo, da imajo perspektivo kooperativni knjižnični sistemi, in obvezali smo se takšnega zgraditi doma. Mnogi so takrat zamahnili z roko, češ da za kaj takega ne moremo za- gotoviti ne računalniške opreme in ne komunikacij. Naš optimizem je bil realnejši. Z nabavo sistema VAX 8800 nam je uspelo nemogoče, saj smo lahko vzajemno katalogizacijo oprli na največji računalniški sistem v državi. Kako smo se prebili skozi birokratski labirint izdajanja uvoznih dovoljenj v Beo- gradu, je posebna zgodba, ki je brez spretne podpore slo- venskega rojaka v Zvezni gospodarski zbornici sploh ne bi bilo. Kdor se spomni ameriških prepovedi izvoza stra- teških računalnikov, bo povsem utemeljeno predvideval, da smo morali potrkati neposredno tudi na nekatera vrata ameriškega zunanjega ministrstva (State Department). COBISS obvestila: Mariborske zamisli so padle na plodna tla tako v Ljubljani kot v Beogradu, kjer so očitno pogre- šali resne pobude na tem področju. Mag. Tomaž Seljak: Raziskovalna skupnost Slovenije je informatizacijo jemala dovolj resno, vendar ji je takratni Republiški računalniški center uhajal na bolj komercial- no področje. Ko smo se jim na javnem razpisu ponudili kot servis za neprofitno sfero znanstvenih in tehnoloških informacij, so nam leta 1987 zaupali vlogo svojega gosti- telja (hosta). Še pomembnejše pa je postalo naše sodelovanje z jugos- lovanskimi nacionalnimi in univerzitetnimi knjižnicami. Ko smo v Sloveniji leta 1987 povezali prve knjižnice v vzajemno katalogizacijo, smo se morali soočiti tudi s so- razmerno nizko stopnjo standardizacije. Strateško smo presodili, da bo v širšem krogu pomembnih knjižnic hitreje dozorelo spoznanje o nujnem poenotenju formata in o upoštevanju mednarodnih standardov. Glede tega se nismo zmotili in vprašanje je, ali bi lahko ta prvi po- goj za izgradnjo kooperativnega online bibliografskega sistema dosegli še po kakšni drugi poti. Verjetno bi se utopili v lokalnih specifikah, ki bi nam preprečile harmonizacijo s svetovnimi standardi. Tako smo tudi laže usvojili potrebno količino bibliotekarskega znanja za razumevanje najaktualnejšega razvoja v svetovnem knjižničarstvu. Drugo polovico problema so predstavljale finance. Prav takrat je nastal t. i. Matišev sklad, ki ne le da ni odklanjal ambicioznih infrastrukturnih projektov, ampak jih je celo iskal. Na srečo so bile naše reference iz realiziranih in- formacijskih projektov prepričljive in smo bili leta 1988 izbrani za nosilca izgradnje sistema znanstvenih in tehno- loških informacij Jugoslavije. Kasnejše skeptične ocene recenzentov iz Slovenije niso spremenile naklonjenosti financerja našim konceptom. Sistem smo zasnovali kot piramido, ki temelji na mreži regionalnih komunikacijskih središč, lociranih praviloma pri nacionalnih oziroma univerzitetnih knjižnicah. Prido- bili smo sredstva ter nabavili in namestili prvo vsedržav- no mrežo računalnikov. Povsod smo bili dobro sprejeti, saj smo realizirali enega redkih projektov, ki je v sleherni konec države nekaj pri- našal, ne pa odnašal v Beograd. Tudi to, da je bila vsem takoj dostopna YUBIN-ova baza bibliografskih podatkov, s katero so lahko takoj preizkusili delovanje sistema, jih je prepričalo, da delamo pametno stvar. COBISS obvestila: Pa vendar je morala biti naslonitev na takratno stanje elektronskih komunikacij precej tvegana. Branko Zebec: Ravno takrat je stekel komunikacijski sistem X-25 (YUPAC), ki smo ga za naše potrebe vza- jemne katalogizacije takoj zasedli 70-odstotno. Sicer pa smo si izkušnje s komunikacijami pridobivali že nekaj let pred tem v Mariboru. Po naših načrtih so bile mariborske fakultete prve v državi povezane z optičnimi kabli. Pošta se je branila, da bi polagala novotarije v jarke za klasične kable, češ da to dvoje ne sodi skupaj. Na kon- cu nam vendarle ni bilo treba kopati posebnih jarkov tam, kjer so že obstajali PTT-jevi. Naša zamisel informacijskega sistema je od samega za- četka narekovala usmeritev na računalniška omrežja. Zato smo tudi izbrali Digital, ki je mnogo prej kot drugi dojel RAZGOVOR