OZ 2004/3

154 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 3 Potreba po digitalni prezervaciji zadeva naša življenja, bodisi da delamo v institucijah komercialnega ali jav- nega sektorja, bodisi da smo angažirani v e-trgovini ali e-upravi ali le uporabljamo digitalno kamero. V vseh teh primerih uporabljamo ali ustvarjamo e-vsebino ter pri- čakujemo, da bo ta ostala trajno dostopna in nam omo- gočila, da dokazujemo naše trditve, spremljamo tisto, kar smo storili ali da zapustimo naše zapise bodočim genera- cijam. Žal obstaja veliko tveganje, da zaradi obstoječega znanja o digitalnem arhiviranju in dolgoročni prezerva- ciji ta dragocena digitalna vsebina ne bo preživela dalj časa. Večina organizacij, podjetij, vladnih agencij in tudi privatnih oseb potrebuje mehanizme digitalnega arhivi- ranja za trajni dostop do svojih zapisov kljub nenehnemu spreminjanju informacijskih in komunikacijskih tehno- logij [1]. Predsedstvo Evropskega sveta je leta 2000 v Lisboni za- stavilo strateški cilj za naslednje desetletje, to je prehod na ekonomijo temelječo na znanju, pogoj za ta prehod pa je razvoj informacijske družbe za vse. Evropska komisija je bila poklicana, da za Evropski svet izdela vseobsegajo- či akcijski načrt eEvrope. Za dostop do elektronskih virov informacij je bistvenega pomena tudi digitalna prezerva- cija za zagotavljanje dolgoročnega spomina informacijske družbe [2]. Te opredelitve so bile potrjene tudi v Akcij- skem načrtu eEvropa 2002 [3]. Tretji cilj Akcijskega načrta je med drugim afirmacija evropskih vsebin v globalnih omrežij. Znotraj tega cilja je bila zapisana vzpostavitev mehanizma koordinacije pro- gramov digitalizacije v državah članicah EU kot naloga držav članic in Evropske komisije. Predstavniki in strokovnjaki iz držav članic so se srečali leta 2001 v Lundu na Švedskem, kjer so zastavili t. i. lundska načela o evropski digitalizirani kulturni in znan- stveni vsebini, ki naj bi zagotovila: • trajno dostopno dediščino, • podporo kulturni različnosti, izobraževanju in indu- striji vsebin, • različne in bogate digitalne vire. Prepoznali so naslednje ovire, ki njihovo uporabo resno ogrožajo: • velika nepovezanost aktivnosti v zvezi z digitalizacijo v EU, • zastarevanje digitalnih virov zaradi nenehnega spre- minjanja tehnologij in neustreznih standardov, • različni interesi lastnikov, posrednikov in končnih uporabnikov glede pravic intelektualne lastnine, • pomanjkanje sinergij med kulturnimi in novimi tehno- loškimi programi, • pomanjkanje sodelovanja predvsem med arhivi, knjiž- nicami in muzeji kot organizacijami za kolektivno memorijo. Za reševanje teh problemov naj bi države članice: • vzpostavile ustrezne forume za koordinacijo, • vzpostavile enotne evropske spletne strani s tekočimi javno dostopnimi in enostavno razumljivimi informa- cijami o določenih programih, • promovirale in podprle dobre praktične rešitve ter njihovo harmonizacijo in optimizacijo, • pospeševale prevzem dobrih praktičnih rešitev in ustreznih veščin, • vzpostavile baze podatkov in evidence projektov ali drugih izbranih vsebin, da bi evropske kulturne in znanstvene vsebine bile vidne in dostopne. Evropska komisija naj bi s tem v zvezi sodelovala z drža- vami članicami v okviru tekočih aktivnosti IST pri: • podpiranju koordinacije, • diseminaciji dobrih praktičnih rešitev z vzpostavlja- njem kompetentnih centrov, • pospeševanju razvoja kazalcev za kakovost praktičnih rešitev digitalizacije, • optimiziranju vrednosti in razvoju skupne vizije ev- ropskih vsebin, • izpopolnjevanju kakovosti in uporabnosti vsebin, pro- moviranju enotnega dostopa za državljane in informira- nosti o vprašanjih trajne prezervacije skozi sporazume o interoperabilnosti standardov, oblikovanju navodil za digitalno prezervacijo in dolgo življenje vsebin. VIRTUALNI POSREDNI[KI CENTER IN BAZA ZNANJA ERPANET