OZ 2004/4

164 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 I. Takoj ko sem se odločil, da bom govoril o pomenu znanja in znanosti, sem dojel, da se lotevam težavne teme: pametnim o tem ni kaj razlagati, vsi drugi pa ne bi ničesar razumeli. Pa ni moj namen govoriti o znanosti na sploh, saj take znanosti sploh ni, ampak o tisti znanosti, o kateri kaj konkretnega vemo. Torej obstajajo o njej podatki, na podlagi katerih jo lahko spremljamo in vrednotimo njene dosežke. bolj natančen načrt in konkretnejše odločitve o vložkih v raziskovanje in razvoj. Tudi v EU glede tega politike niso povsod enako domišljene in odločne, zato so nekateri še zelo daleč od deklariranih ciljev. V zadnjem času so o tem tudi odkrito spregovorili, ker je od sprejetja Lizbonske usmeritve preteklo že dovolj časa, da bi lahko ugotovili, ali EU res dohiteva in prehiteva ZDA. Zgolj pogrevanje idealnih ciljev ne vodi nikamor in to smo menda v pre- teklih štiridesetih letih dodobra spoznali. V EU si bo treba najti konkretne zglede in naveze, ki res vlečejo naprej, ne pa zamegljujejo slike, da potem ni mogoče več razliko- vati, kje vlečejo prave in kje napačne razvojne poteze. In tudi v EU je zelo kritično vprašanje podatkov o uspešno- sti raziskovalne dejavnosti, saj strategije in politike pre- večkrat temeljijo na prirejenih podlagah. Kljub strahotni “papirologiji”, ki jih spremlja, moramo to ugotoviti tudi za Okvirne programe in druge bolj ali manj dotirane po- sege EU v razvoj znanosti. Primerjave v ZDA bi se mora- le začeti že na tej točki, sicer bomo “zvonili po toči”. Ne glede na formalne relacije, bo imela Slovenija še dodatno odgovornost, če bo dr. Potočnik ostal na čelu raziskoval- nega resorja evropske komisije. Hočeš nočeš bodo tisti, ki ocenjujejo primernost evropske raziskovalne politike, pozorni tudi na Slovenijo, ki bi se brez dvoma morala še posebej izkazati na tem področju. Takšnega povezovanja smo bili vajeni tudi v preteklosti in ni se zgodilo, da bi npr. nemška zunanja politika demantirala delovanje ko- misarja Verheugena, ali avstrijska kmetijska politika delo- vanje komisarja Fischlerja. III. Slovenija spet reorganizira področje znanosti in zdi se, da se to dogaja preveč pogosto, kar samo po sebi vzbuja dvome o konsistentnosti vladne znanstvene politike. Sam opazujem dogajanje z obeh strani – kot raziskovalec in kot politik. Organizacijske modele vidim kot tehnologije, ki se seveda PODATKI V ZNANOSTI IN O ZNANOSTI Franci Demšar Agencija RS za znanost Kontaktni naslov: franci.demsar€gov.si Nekaterim se zdi zbiranje podatkov o raziskovalni dejav- nosti nepotrebno, celo nedostojno, ker z njimi ni mogoče opisati ustvarjalnega napora in razsvetlitev, ki botrujejo znanstvenim dognanjem in so vselej globoko osebna in specifična doživetja. To je jasno, vendar ne govorim o tem, pač pa o posledičnih korakih, ko je treba dognanje vpisati v znanstveno kodo, ki pa je standardna in zato primerljiva. Šele to je podlaga scientimetrije, ki ji resni znanstveniki ne morejo ugovarjati, saj bi se sicer o znano- sti izrekali na neznanstven način. Tega je bilo v preteklo- sti preveč in naša zaveza Sloveniji kot na-znanju-temelje- či-družbi je, da voluntarizma ne bomo več dopustili. Znanost je vedno vzbujala velike upe, pogosto pretirane, iz katerih se je potem porajalo nezadovoljstvo z dose- ženim. Raziskovalci pristajajo na nerealna pričakovanja okolja, ker si od tega obetajo kolikor tolikor normalne pogoje delovanja. Biti “deus ex machina” za vse mogoče rešljive in nerešljive probleme pa je brezizgledno. Tako za raziskovalce kot za uporabnike raziskav je edino perspektivno, da si natočijo čistega vina o tem, kaj je v katalogu že doseženega znanja in katerih neodložljivih vprašanj še ne znamo rešiti in jih je treba šele raziskati. Ob tem mora biti na dlani, kakšni so rezultati vloženih sredstev in kaj smo upravičeni pričakovati glede na načrtovane vložke. II. Morda tudi pod pritiskom vstopanja v EU je Slovenija v zadnjih letih sprejela vrsto strategij in programov, s katerimi naj bi se kolikor mogoče hitro približali nivoju razvitosti petnajsterice. Evropska konkurenčnost , infor- macijska družba , ekonomija znanja so projekcije, ki vse po vrsti predpostavljajo odločilen prispevek znanosti. Tako je pač na Nizozemskem, Finskem in drugod in to mora delovati tudi pri nas. Vendar potrebujemo veliko