OZ 2004/4

M 165 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 razvijajo in spreminjajo ter jih nima smisla fiksirati ali celo mitologizirati. Tudi vnaprej bo treba iskati najboljše rešitve in pri tem skrbno tehtati najuspešnejše tuje vzorce. Ko gre za znanost, pa so pomembnejši cilji vlade, ki morajo biti dovolj realni, da dopuščajo konkretna letna predvidevanja, in dovolj dolgoročni, da znanstvenike opogumljajo za življenjske izbire. Ne glede na pogoste organizacijske spremembe, si upam reči, da ostajajo v veljavi vsi cilji, ki sem jih zapisal v publikaciji Znanost in tehnologija v Sloveniji leta 1998: • stabilizacija financiranja obstoječega raziskovalnega potenciala; • strokovna evalvacija raziskovalnih skupin; • zagotovitev povečanega obsega financiranja programa tehnološkega razvoja in pospeševanja prenosa znanja v gospodarstvo; • modernizacija raziskovalne opreme in druge razisko- valne infrastukture kot ene od ključnih podpor enako- pravnemu vključevanju v mednarodne projekte; • pospešen razvoj informacijske infrastrukture za po- trebe raziskovalne dejavnosti in vključevanje v med- narodno raziskovalno omrežje; • razvoj mednarodno primerljivega informacijskega sistema o znanosti in tehnologiji v Sloveniji; • stalno zavzemanje za odličnost in relevanco razisko- valnega dela, financiranega iz državnega proračuna. Z mesta direktorja nacionalne agencije za znanost moram žal z vso upravičenostjo ponoviti svojo še starejšo oceno stanja na raziskovalnem področju, ki temelji na padanju proračunskih virov in na zmanjšanih vlaganjih poslovnih subjektov v razvoj: “Tu ne pomaga nobeno leporečje, takšna so dejstva. Posledica teh suhih dejstev je zapiranje subjektov v znanstveno-raziskovalni dejavnosti. Poglobili so se prepadi med univerzo in instituti ter industrijo in raziskovalci”. Agencija za znanost zanesljivo ne bo paravan, izza kate- rega bo Slovenija skrivala svojo nesmotrnost in nesposo- bnost, ampak bo okno v potenciale slovenske znanosti. Vem, da ob njeni suhoparni zakonsko-pravni umestitvi krožijo sedaj še različne predstave, od naklonjenih do za- vajujočih. Sam si jo predstavljam kot javni subjekt, ki bo omogočal na eni strani kritičnost do vladne politike glede znanosti in znanja in na drugi strani enako kritičnost do produktivnosti same raziskovalne skupnosti. Čeprav se je stari nacionalni program raziskovalne dejavnosti iztekel in novega v prejšnjem mandatu nismo dobili, so glavne usmeritve za naše področje tako jasne in globalno verifi- cirane, da bi bilo vsako jadikovanje o njihovi odsotnosti navadno sprenevadanje. • T. i. “tigri” so se kjer koli v globalnem gospodarstvu razvili zahvaljujoč načrtovanemu dviganju svoje raz- vojno-tehnološke sposobnosti. • Irska dvajset let sistematično dviguje izobrazbeno raven prebivalstva in subvencionira tehnološko-inova- cijski potencial podjetij. • Finska enako dolgo ali še dlje izpopolnjuje svoj “inovacijski sistem” z učinkovitimi organizacijskimi rešitvami, ki zajemajo vsakogar z znanjem in dobrimi idejami. • OECD neutrudno dopoveduje, kako donosno je za- gotavljanje poceni kapitala za tehnološki razvoj in inovacije. • Vsi primerjalni pregledi gospodarske uspešnosti v svetu potrjujejo, da so najpomembnejši razvojni vzvo- di vhod vlaganja v človeški potencial. • Ves razviti svet izhaja iz nesporne izkušnje zadnjega desetletja, da so naložbe v nematerialna osnovna sred- stva ( intangibles ) temelj njihove konkurenčnosti. Prepričan sem, da smo danes v Sloveniji na pragu takšnih sprememb, ki bodo odločno uveljavile navedena spozna- nja in usmeritve v raziskovalni politiki vlade. IV. Slovenija mora bistveno in takoj izboljšati razvojno okolje. Dramatičnost te zahteve je očitna iz nemogoče razvojne logike naših gospodarstvenikov: Ali bodo naša podjetja v Sloveniji izplačevala kitajske plače, ali pa se bodo preselila na Kitajsko! Ta logika ni zastrašujoča le za delavce ob tekočem traku, ampak je enako katastrofalna za slovensko znanost, univerze, kulturo itd. Gospodarstvo od njih sploh ne pričakuje dodane vrednosti in izboljšane konkurenčnosti. Nad tem se moramo globoko zamisliti in energično ukrepati. Predpostavljal bom, da imamo na voljo relevantno zna- nje, ki se drugod v svetu dobro obnese v ekonomskem razvoju. Lahko bi našteval stotine primerov uspešnih slovenskih inovatorjev, ki delujejo v tujih okoljih. Seveda ne bom posploševal, toda najprej bom izrekel pomislek o absorbcijski sposobnosti gospodarskega okolja, da iz- koristi potencial znanja. Mehanizmi prenosa znanja niso uspešni in ob tem je najbolj presenetljivo, da so po raz- iskavah Franca Malija in Davorja Kozmusa do tega bolj kritični v vladnem in univerzitetnem sektorju kot pa v profitnem sektorju. Torej ni mogoče računati, da bo v gospodarstvu sam od sebe nastal “srk”, ki bo potegnil iz slovenskih baz znanja vse tisto, kar bi lahko povečalo njegovo konkurenčnost in obenem “prevetril” znanstvena zakotja, kjer že dolgo ni nastalo nobeno novo znanje. Tudi drugod v razvitem svetu se ne zanašajo na sponta- nost, ampak podobno kot Finska “sistem znanosti” obda- jajo s komplementarnim “nacionalnim inovacijskim siste- Franci Demšar: PODATKI V ZNANOSTI IN O ZNANOSTI