OZ 2004/4

168 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 ki so sestavljali nekdanjo državo, so si hoteli zagotoviti lastno identiteto, pri čemer je vsak sumil, da mu jo hočejo drugi ukrasti ali zanikati. Ta razdiralni sum je izviral iz nepoznavanja drugih narodov, saj med njimi ni bilo ni- koli pravega pristnega sodelovanja. Slednje sem spoznal že zdavnaj na svojih študijskih romanjih med Ljubljano, Zagrebom, Beogradom in drugimi univerzitetnimi okolji, ko sem zaprepaden ugotavljal, da se med seboj sploh ne poznajo, ne pogovarjajo in seveda ne sodelujejo. Vsak se je zapiral v svoj krog in gojil le svojo lastno zgodbo o preteklosti, ne da bi se sploh zanimal za druge. Zato je bil medsebojni spopad tako nespoštljiv in razpad Jugoslavije tako krvav. S te točke prehajam na tematiko naše današnje konferen- ce, ki se mora zavedati, da opisane medsebojne ignorance še nismo premagali. Pri tem ne gre zgolj za odnos med “jugoslovanskimi sosedi”, ampak tudi za Avstrijo in Italijo. Imamo odprte probleme s vsemi sosedi z izjemo Madžarske, kar vpliva na našo zunanjepolitično pozicijo in nas ovira v razvoju. Kako preseči te odprte probleme? Nič drugače kot s boljšim medsebojnim poznavanjem in sodelovanjem! Proces zbliževanja bo težaven in dolgotra- jen in ne smemo si predstavljati, da lahko že v nekaj letih pozdravimo rane in razrešimo probleme, ki so nastajali desetletja. Ni pa druge poti kot je intelektualno spoznava- nje, ki ga podpirajo knjižnice in univerze. Stopiti je treba do soseda in mu predstaviti našo kulturo ter pokazati iskreno zanimanje za njegovo kulturo. V tej smeri že opažam premike, še posebej v zadnjih letih, odkar imamo lastno državo. Nisem objokovalec Jugoslavije in rešitev, do katere smo prišli, je nesporno pozitivna, če jo bomo seveda znali izrabiti. Za Slovence, Makedonce in druge narode je pomembno, da imajo svo- jo državo, ker so s tem postali veliko bolj prepoznavni in zanimivi v svetu. To vsakodnevno zaznavam v obmejnem prostoru, kjer živim. Nenadoma se je v Trstu – kljub na- cionalistični propagandi večine – povečalo zanimanje za slovenski jezik pri Italijanih. Vse več ljudi je v slovenskih knjigarnah, kjer iščejo vire o slovenski kulturi, literaturi, zgodovini itd. Tudi naša Narodna in študijska knjižnica, katere predsednik sem bil 17 let, je postala živahno sre- dišče intelektualnega življenja tudi za italijanske študente. Vsi, ki se ukvarjamo s knjigami, jih pišemo ali katalogi- ziramo, lahko ogromno storimo za premostitev prepada ignorance, ki nas ločuje od sosedov. To je naše skupno poslanstvo. Trdno verjamem v evangelij, da je beseda, ki prihaja od srca in iz razuma, božja beseda. (Prirejeno po zvočnem zapisu brez avtorjeve avtorizacije.) Jože Pirjevec: RAZLOGI BODOČEGA SODELOVANJA V REGIJI PRILOŽNOSTI