OZ 2004/4

M 169 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 Sem poslanec v štajerskem deželnem zboru, moj osnovni poklic pa je univerzitetni profesor infor- matike v avstrijskem Gradcu. Tako se na vas lahko obračam ne le kot uradni predstavnik avstrijske Štajerske, pač pa tudi kot vnet uporabnik knjižnic in kot nekdo, ki mu je sodelovanje v velikem interesu. Sicer tu zelo rad nastopam kot predstavnik dežele Štajerske, kajti s tem želim jasno poka- zati, da se vprašanje Regije prihodnosti ali Regije priložnosti dotika ne le znanosti in knjižnic, pač pa tudi, in to v veliki meri, politike in da se dežele, ki so v tej regiji, kot je npr. Štajerska, v celoti izrekajo za ta koncept. V podkrepitev tega, da se zavedamo pomena, ki ga ima v tej regiji sodelovanje, bi rad omenil na- slednjo zanimivost: Pred tremi leti smo se v štajerskem deželnem zboru odločili, da organiziramo tečaj slovenščine za vse poslance moje stranke, kar je bil zelo zavesten odgovor, zelo zavestno politično znamenje te regije. Tega tečaja sem se sicer udeležil, vendar moram priznati, da na žalost nisem bil dovolj uspešen, da bi lahko ta prispevek pripravil v slovenščini. Zakaj pa se pravzaprav sploh lotevamo tega multikultur- nega poizkusa? Mnenja sem, da lahko najbolje rešimo izzive v tehničnem, naravoslovnem pa tudi v družbenem pogledu, če izkoristimo priložnosti, ki jih ponuja ustvarjalna napetost, porajajoča se na stičišču različnih kultur. ZDA so se odzvale z “več enakega” in imajo zelo velik, naravnost ogromen znanstveni prostor. ZDA, kot vsi vemo, namenjajo tako relativno kot tudi absolutno za znanost več denarja kot Evropa. Trenutno si v Evropi takih zneskov niti ne moremo privoščiti. Vendar pa ima- mo priložnost, upam, da jo bomo tudi izkoristili, ki nam jo ponuja trk (v pozitivnem pomenu besede) različnih kultur. Zato namenja Evropska unija tako velika sredstva, da bi se jezikovna raznolikost ohranila. Saj vemo, kako velik je odstotek, ki je v EU namenjen za večjezičnost. Tudi v evropskem visokošolskem prostoru se dogajajo spremembe. Pri tem moram pri pojmu “evropski prostor” povsem nedvoumno pojasniti, da je govor o Evropi, ki ne zajema le Evropske unije, pač pa širši prostor. Ev- ropski visokošolski prostor, na katerega se nanaša vsem znana Bolonjska deklaracija seveda zajema več držav: med drugimi Hrvaško, Turčijo, države iz jugovzhodnega dela Evrope, Švico. Ta visokošolski prostor pa je tudi povzročil spremembe samih temeljev avstrijskega viso- košolskega sistema. Kot nov visokošolski naziv smo v Avstriji vpeljali Bacchelor , naš študij smo spremenili v osnovi, in to celotno obliko organizacije. Upamo, da bodo te spremembe omogočile bistveno povečanje izmenjave študentov in njihovih učiteljev. Prav nič nam ne pomaga, KNJIŽNICE V REGIJI PRILOŽNOSTI IN PREOBRAZBA UNIVERZ Wolf Rauch Institut für Informationswis- senschaft der Karl-Franzens-Universität, Graz Kontaktni naslov: wolf.rauch€uni-graz.at Posledica povezave med mojimi političnimi nalogami in nalogami na univerzi je, da se seveda ukvarjam predvsem z razvojem avstrijskega univerzitetnega in visokošolskega sistema. Prav to področje pa je trenutno deležno korenitih sprememb. Nobena stvar ne ostaja povsem nedotaknjena. Prav gotovo gre za največjo reformo univerzitetnega sistema po letu 1849, se pravi, po reformi univerzitetnega sistema, ki jo je uvedel grof Thun-Hohenstein na osnovi reforme Wilhelma von Humboldta. V tistem času so bili s tem prav- zaprav položeni temelji evropskega univerzitetnega sistema. Zakaj je ta nova reforma sploh potrebna in katere so njene gonilne sile? Eden od temeljnih dejavnikov je vse- kakor evropeizacija oziroma globalizacija, ki se pojavlja na vseh področjih, tako v gospodarstvu kot seveda tudi v znanosti. Evropa se od ZDA razlikuje po tem, da smo se povsem zavestno odločili za ohranitev raznolikih kultur. ZDA so bile s svojo izbiro modela “talilnega lonca”, se pravi kulturne integracije, zelo uspešne. Evropa pa si je izbrala multikulturnost. Zavedamo se, da je pot raznolikih kultur nevarna, tvegana. To je bilo v preteklosti že naka- zano. V zgodovini so že obstajale multikulturne države; ena takih je bila avstro-ogrska monarhija, druga je bila Jugoslavija. Nobeden od teh dveh poizkusov se ni iztekel uspešno. Verjetno je bilo medsebojno spoštovanje tisto, ki je najbolj manjkalo v avstro-ogrski monarhiji. V Jugosla- viji, to lahko le ponovim za drugimi, pa je bila to morda res demokracija. Če v Evropi spoštovanju in demokraciji namenimo zelo visoko mesto, imamo možnost, da se tokrat multikulturni poizkus dobro izteče.