OZ 2004/4

170 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 da živimo skupaj v Evropi različnih kultur, če ni njihove- ga medsebojnega vpliva. Ustvarjalna napetost je možna le, če se uresničuje v delovnih in raziskovalnih skupinah, kar pomeni, da se morajo ljudje srečati. To pa je tista misel, ki konec koncev predstavlja osnovo za naša priza- devanja za skupni evropski visokošolski prostor. Obenem pa je to tudi razlog, zaradi katerega ta prostor tako zelo poudarjamo, pa naj ga imenujemo Regija prihodnosti – ta izraz smo izbrali v Avstriji – ali Regija priložnosti, kar ste izbrali v Sloveniji. Kajti na tem majhnem, geografsko majhnem prostoru se stika ogromno različnih kultur; ogromno je raznovrstnih, slovanskih, romanskih in ger- manskih vplivov, ki smo jih v preteklosti mnogo premalo izkoristili. In to je razlog, zaradi katerega sem tudi kot uporabnik knjižničnih sistemov mnenja, da je sodelovanje knjižnic na tem področju tako zelo nujno potrebno ter ga tako vneto zahtevam in želim podpreti. Kajti ko bodo infor- macijski sistemi znanstvene skupnosti na tem območju prišli v stik, bi morala biti s tem izmenjava mnenj zelo olajšana. Če bi kot profesor imel možnost izbire med poenotenim knjižničnim sistemom v svoji lastni državi, tj. v Avstriji, kar si seveda želim, in poenotenim sistemom v celotni Regiji prihodnosti, ki zajema poleg Avstrije še Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko in Italijo, bi bilo s stališča moje stroke nedvomno dosti bolj zaželeno, da bi zaživel regionalni sistem in ne le nacionalni. Vsekakor ne bi smeli ves čas čakati le na to, da bi nacio- nalne države v Evropi najprej poenotile svoje sisteme, in bi šele nato začeli razmišljati o regijah. Kot znanstveniku se mi zdi to povsem nepotrebno. Zdi se mi pomembno, da sodelovanje, kar zadeva informacijske sisteme, namenje- ne znanosti, obstaja povsod tam, kjer uporabniki to potre- bujejo in kjer so doma. Zato mi pomeni Regija priložnosti – geografsko gledano – pojem, ki ne le v političnem, pač pa tudi v znanstvenem smislu igra pomembno vlogo pri sodelovanju na področju informacijskih sistemov. Mislim, da sta za evropski visokošolski prostor bistvena dva dejavnika: evropeizacijo sem na kratko že predstavil, drugi dejavnik pa je informatizacija. S tem menim, da smo se zaradi tehničnih sprememb na področju primar- nega komunikacijskega sredstva v naši družbi znašli pred obsežnim kulturnim preobratom. Mnenja sem, da posledic teh sprememb v našem komunikacijskem siste- mu še niti ne moremo prav predvideti. Do zdaj je bilo v zgodovini vedno tako, da je zamenjava primarnega ko- munikacijskega sredstva v neki družbi povzročila koreni- te družbene in politične spremembe. Mi pa smo trenutno sredi dramatične zamenjave primarnega komunikacijske- ga sistema. Posledice bodo izrazite zlasti na tistih podro�- čjih, ki so tesno povezana s komunikacijo. Univerze slonijo na pisani besedi. Pri tako obsežnem kulturnem preobratu pa moramo biti v akademski skup- nosti previdni; paziti moramo, da se naše osnove v celoti ne izgubijo. Nismo daleč od tega. Le nekaj primerov: Brez vsakršnih težav lahko preberem disertacijo svojega očeta, prav tako tudi disertacijo svojega deda, svoje pa ne morem več prebrati. Bil sem tako nepreviden, da sem jo shranil na disketi velikosti 5,25 palca in zdaj na žalost niti na svojem inštitutu niti na univerzi nimam več možnosti, da bi jo lahko bral. Trenutno živimo v času, v katerem je znanje celotnega človeštva prav tako ogroženo in se lahko izgubi, kot se je to že zgodilo, ko je kulturo govorjene besede zamenjala kultura pisane besede. Takrat so bile pozabljene pripo- vedke in pravljice, ljudske modrosti in epi. Že Sokrat je opozarjal, da se bo to nekoč zgodilo. In se je. Kaj zdaj? Kasnejše generacije bodo po mojem mnenju o našem času govorile kot o obdobju pozabe; nevarnost izgube velike količine znanja obstaja ne le v akademski sferi, enako se lahko zgodi, in to je morda še bolj nevarno, v gospodarstvu, zemljiški knjigi, poslovanju, politiki. Vsa ta področja so zelo ogrožena, kar zadeva posredovanje znanja, česar se vsi dobro zavedamo. V bibliotekarski terminologiji se omenja dolgotrajno arhiviranje. Vendar pa to, da smo problem prepoznali, še zdaleč ne pomeni, da smo ga tudi že rešili. To je sicer le eden od problemov, ki se v tej zvezi po- rajajo. Naslednji nam je prav tako vsem poznan – gre za problem identifikacije in verifikacije publikacij. Danda- nes lahko v internetu najdemo vse mogoče. Vendar pa, kdo pravi, da je to, kar najdemo v internetu, napisal tisti, ki je naveden kot avtor? Kdo mi lahko jamči, da moje- ga sestavka, ki sem ga odložil v internetu, kasneje ne bo kdo spreminjal? Bodisi jaz bodisi nekdo drug? Cela vrsta nerešenih vprašanj. Prav zanimivo bo videti, kdo se bo teh vprašanj lotil in kdo jih bo rešil. Obstaja kar nekaj akterjev, ki bi to teoretično zmogli. Dandanes silijo v ospredje, vsaj v moji stroki, strokovne skupnosti in deloma prevzemajo te naloge. V preteklosti so to počele založbe, vendar se dandanes ta njihova vloga izgublja; razlogi so znani. Eden najpomembnejših med njimi je tudi ta, da so si domišljale, da morajo za revije zahtevati toliko denarja. Zato so znanstveniki obrnili hrbet tradicio- nalnim založbam in vzeli stvari v svoje roke. To je dobro, če stvar deluje; slabo pa je, ker nekatera vprašanja v zvezi s tem še niso rešena: dolgotrajno arhiviranje, identifika- cija, verifikacija. Če nosilci znanstvene komunikacije niso niti založbe niti znanstvene skupnosti, bodo to morda nekoč postali ponudniki pregledovalnikov, kot sta Google in Yahoo. Sam sem bil vzgojen v eni najboljših univerzitetnih knjižnic na svetu, v Gradcu, in tako polagam svoje upe v Wolf Rauch: KNJIŽNICE V REGIJI PRILOŽNOSTI IN PREOBRAZBA UNIVERZ