OZ 2004/4

M 173 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 načel, ki so jih pozneje predstavili na znani Iflini kon- ferenci v letu 1961. Nastala so t. i. pariška načela, ki so postala osnova za skoraj vsa katalogizacijska pravila in so danes v uporabi po vsem svetu. Konec šestdesetih je IFLA ponovno organizirala srečanje strokovnjakov, da bi razvili Mednarodni standardni bibli- ografski opis – ISBD (International Standard Bibliograp- hic Description), ki se danes prav tako uporablja po vsem svetu za osnovne opisne elemente, razvrščene v predpi- sanem zaporedju in s predpisano rabo ločil. Danes bi jim rekli metapodatki. Pariškim načelom iz leta 1961 je ponovno sledilo nekaj poskusov, da bi izdelali enotna anglo-ameriška katalogi- zacijska pravila. Bilo je preveč razhajanj in v letu 1967 so ponovno izdali dve “besedili”: eno angleško in eno sever- noameriško. Vzrok za to so bile zlasti velike knjižnice v Združenih državah, saj niso želele spremeniti svoje do- tedanje prakse pri vpisovanju nekaterih imen korporacij pod krajem – čemur je sledilo to, kar so imenovali “pre- krivanje” stare prakse v zvezi z značnicami, narejenimi po novih pravilih. Britanci so se pri svoji izdaji pravil bolj približali načelom. Deset let pozneje, potem ko so se znotraj Ifle dogovorili o ISBD-jih in je še vedno obstajala želja, da bi se angleško govoreče države sporazumele o pravilih, so leta 1978 izdali AACR2. To je bilo težko obdobje korenitih spre- memb za tiste knjižnice, ki so sledile stari “severnoame- riški” različici pravil. Pri postopku usklajevanja za nazaj so končno spremenili značnice, da so bolj ustrezale spo- razumu o pariških načelih. To je bil velik finančni zalogaj za knjižnice v Združenih državah, vendar jim je uspelo. S to drugo izdajo se je prvič zgodilo, da so na obeh straneh Atlantika – tako v ZDA in Kanadi kot tudi v Veliki Brita- niji – uporabljali ista pravila. Še vedno pa je bilo veliko razlik pri nekaterih izbirah možnosti, ki so jih pravila dopuščala, kot npr. pri uporabi splošnih oznak gradiva in (več)stopenjskega opisa. AACR2 je vključeval ISBD-je, približal se je pariškim načelom, in tako postal še bolj podoben drugim katalogi- zacijskim pravilom, ki so jih uporabljali po svetu. Vse revizije AACR2 v letih 1988, 1998 in 2002 so v osnovi sledile enaki strukturi, kot jo je imel AACR2, vendar so odražale postopno pojavljanje sprememb, kot npr. nov pogled na elektronske vire, serijske publikacije in integrirne vire. Lastni{tvo, upravljanje in razvoj AACR Organizacijsko strukturo AACR predstavljajo: • Odbor upraviteljev, ki ga sestavljajo direktorji ali predstavniki strokovnih knjižničarskih združenj iz Kanade, Velike Britanije in ZDA, kot so Ameriško bi- bliotekarsko društvo (ALA), Kanadsko bibliotekarsko društvo (CLA), CILIP (Chartered Institute of Library and Information Professionals) in Britanska knjižnica, Kongresna knjižnica in Nacionalna knjižnica Kanade, zdaj preimenovana v Knjižnica in arhivi Kanade. • Skupina upravljavcev sklada/založnikov, ki upravljajo sklad AACR (z denarjem od prodaje AACR vzdržu- jejo pravila); založniki so pri Ameriškem bibliotekar- skem društvu, Kanadskem bibliotekarskem društvu in CILIP-u. • Skupni usmerjevalni odbor, ki ga sestavljajo pred- stavniki ustanovitvenih organizacij, kot so Odbor za katalogizacijo: Opis in dostop pri Ameriškem biblio- tekarskem društvu (ALAALCTS CC: DA), Avstralski odbor za katalogizacijo, Britanska knjižnica, Kanad- ski odbor za katalogizacijo (njegov predstavnik je tudi iz Knjižnice in arhivov Kanade), Odbor za katalogiza- cijo pri CILIP-u in Britanski knjižnici ter Kongresna knjižnica, katere predstavnica sem jaz. Leta 1997 je Skupni usmerjevalni odbor za revizijo An- glo-ameriških katalogizacijskih pravil pod okriljem Od- bora upraviteljev povabil strokovnjake z vsega sveta, da sodelujejo pri razvoju delovnega načrta za novi AACR. Srečali so se v Torontu, v Kanadi, na Mednarodni konfe- renci o načelih in prihodnjem razvoju AACR. Nekatera priporočila s tega srečanja so usmerjala razmiš- ljanje v nove smeri, kot npr. želje, da se dokumentirajo osnovna načela, na katerih temeljijo pravila, raziskave vsebine glede na nosilec ter logična struktura AACR. Nekaj med njimi je že realiziranih (novi pogledi na “serij- skost”), druga ostajajo sanje (nadaljnja internacionaliza- cija pravil, ki bi njihovo uporabo razširila po vsem svetu kot standard za vsebino podatkovnih elementov za bibli- ografske in normativne zapise), ki bi jih radi uresničili, in trudimo se, da ta cilj tudi dosežemo. Med druge dogodke, ki so vplivali na razvoj pravil, sodi razvoj novega pogleda na bibliografski univerzum. Od 1992 do 1996 je študijska skupina pri Ifli razvila koncep- tualni model; poimenovali so ga FRBR in izdali v letu 1998. S funkcionalnimi zahtevami za bibliografske zapise se je okrepil osnovni namen katalogov in povečala po- membnost odnosov, kar naj bi uporabnikom omogočilo izvajanje osnovnih postopkov, ki se nanašajo na katalog: da želene informacije najdejo, identificirajo, izberejo in pridobijo. FRBR tudi ponuja strukturo, ki omogoča izpol- nitev osnovnih postopkov uporabnikov, vključno z nači- nom združevanja zapisov na nivoju del in izraznih oblik, da se prikažejo odnosi. Barbara Tillett: AACR3: OPIS VIRA IN DOSTOP