OZ 2004/4

176 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 bo za pisanje AACR3 skrbela uredniška skupina. Osnutke bo dobivala od urednika, njemu pa bodo pomagale skupi- ne, zadolžene za posamezne naloge, in morda tudi kakšno telo znotraj JSC-ja. Nalogo glavnega urednika so zaupali Tomu Delseyju. Če strnemo splošni pregled trenutnega razmišljanja o strukturi teh novih pravil, bodo pravila delovala domače, ker se v osnovi držijo glavnih potez AACR2; razlika je le ta, da pravila za izbiro dostopa ločujemo od pravil za ob- liko značnic, ki jih uporabljamo kot dostopne elemente. Po že opisanem splošnem uvodu k celotnim pravilom, bi se uvod k prvemu delu osredotočil na elemente opisa virov; podal bi osnovo in na kratko razložil obravnavanje virov v neobjavljeni obliki in virov, ki izhajajo v nada- ljevanjih ali se periodično ažurirajo. To bi bile osnovne informacije, preden preidemo na pravila. Sledilo bi poglavje splošnih pravil, ki bi jih lahko upo- rabili za vse vrste vsebin na vseh vrstah nosilcev. Tako kot zdaj, bi bilo to splošno poglavje urejeno po področjih ISBD-ja in bi v glavnem imelo vsa pravila, potrebna za opis. S tem bi bil izpolnjen kratkoročni cilj, da naj pravila temeljijo na načelih ter naj bodo enostavna za uporabo in tolmačenje. Izločene bi bile vse nedoslednosti in preobili- ca podatkov, pravila pa bi bila bolj “čista”. Nadaljnja pravila bi obravnavala dodatno in spremno gradivo, reprodukcije in odločitve o opisovanju sestav- nih delov z analitičnimi vpisi ali opisovanju celote in sestavnega dela z večstopenjskimi opisi. Kadar bi se več- stopenjski opis nanašal na neki določen vir, npr. na anali- zirane zbirke, bi uporabili ta del pravil. Poudariti je treba, da bi bilo izhodišče opisovanja obra- vnavano v tem splošnem poglavju. Vsebovalo bi napotila na dodatna pravila za specifične vrste vsebin. Naslednji sklop bi sestavljala posebna poglavja za različ- ne vrste vsebin. V njih bi bila dodatna pravila za posebne lastnosti del v različnih izraznih oblikah. Uporabili bi jih za elemente, ki identificirajo vsebino, pri tem pa ločijo vsebino od nosilca. V tem bi se razlikovala od AACR2, kjer se “razredi vsebin” mešajo z nekaterimi “nosilci”, kot npr. “knjige”, “rokopisi”, “mikrooblike” itd. Če npr. katalogiziramo serijske publikacije, jih je večina v obliki besedila, zato bi po začetnem splošnem poglavju takoj prešli na poglavje s pravili, ki obravnavajo to vrsto vse- bine. Sledi sklop, ki bi se osredotočil na nosilce. Pravila bi pokrivala različne nosilce – različne medije in njihov tehnični opis. Za različne medije se pri tehničnem opisu zahtevajo določene podrobnosti. Tako imajo npr. mediji za gibljive slike različne vrste nosilcev (kasetni filmi, filmski koluti, videokasete itd.) in zapisati je treba podro- bnosti o njihovih formatih slike in zvočnih značilnostih, hitrostih projekcije itd. To so podatki iz območja 5 in opomb iz območja 7 (ISBD), pomembni za tehnični opis – v AACR3 bi to bila specifična pravila za opis vsake vrste medija posebej. Če bi npr. imeli elektronski časopis, bi začeli pri sploš- nem poglavju in dodali vse potrebno iz poglavja o vsebi- ni, nato pa bi upoštevali še pravila iz poglavja za digitalne medije. Pri spletni različici pravil bi bila lahko vsa ta pra- vila prikazana skupaj, pri različici z nevezanimi listi pa bi lahko postavili skupaj tiste relevantne strani, ki pokrivajo najpogosteje katalogizirane vrste vsebine in medijev. Če ugotovimo, da pravila veljajo za različne medije, lah- ko poglavja združimo in s tem dosežemo bolj dosledna in pregledna pravila. Na koncu prvega dela bodo pravila, ki bodo obravnavala navodila za različne načine izhajanja, predvsem za gradi- vo, ki izhaja v nadaljevanjih ali je občasno ažurirano. Ta sklop pravil, ki bo nadalje gradil na podatkih iz uvoda in naj bi temeljil na “značilnostih”, ki jih katalogizator vidi na opisovani enoti. Ponovno se proučujeta izraza “konč- ni” in “v nadaljevanju”. VAACR2 vsebuje 12. poglavje oba izraza, čeprav ima naslov “Viri v nadaljevanju”, saj smo ugotovili, da posebna razdelitev pravzaprav ni delovala. Tako imajo npr. integrirni viri v “končni” in “nadaljevalni” obliki več skupnega, kot če bi jih hoteli ločiti na tiste, ki so končni, in tiste, ki se nadaljujejo ... V AACR2 jih imamo spet skupaj, vendar je treba zadevo še izboljšati. S tem se je že soočala skupnost ISSN in JSC je mnenja, da ta del še ni povsem rešen. Znotraj JSC-ja to tematiko še raziskujemo, začeli pa smo tudi pogovore z glavnim urednikom o tem, kako bi se bilo zadeve najbolje lotiti. Organizacijo prvega dela AACR3 smo načrtovali zaradi problemov, ki so se pokazali pri sedanji razvrstitvi po razredih gradiva. Nova struktura bo jasneje pokazala, da je opisovanje virov z več lastnostmi bolj fleksibilno. Tako npr. katalogizator, ki mora obdelati DVD skladno s seda- njimi pravili AACR2, zelo težko ugotovi, katero poglavje naj uporabi. Ali naj se ozira na vsebino? DVD lahko vse- buje film z mešanico gibljivih slik in zvočnih zapisov ter mirujočih slik, ki jih uporabnik z interaktivno program- sko opremo lahko “obdela”. Ali naj torej uporabi poglavje o elektronskih virih – o nosilcu? In kako naj se odloči, ko se navodila v pravilih razlikujejo? Predlagana organiza- cija naj bi bila logična glede vsebine in nosilca, tako da bo katalogizatorju takoj jasno, katere elemente naj vključi za posamezno vsebino in nosilec. Za takšen DVD bi npr. bilo treba najprej pogledati v splošno poglavje, ki bi nas Barbara Tillett: AACR3: OPIS VIRA IN DOSTOP