OZ 2004/4

184 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 Pravila o notranjem urejanju in delu v Narodni knjižnici (1901) predstavlja korak naprej v kodificiranju katalogi- zacijske prakse. Ob določenih modifikacijah so ta pravila veljala do sprejetja Pravil za katalogizacijo 4 (1957), ki so poenotila prakso Narodne knjižnice Srbije in Univerzitetne knjižnice “Svetozar Marković”, ob upoštevanju izkušenj slovenskega nacionalnega pravilnika 5 kot tudi anglo-ameri- ških, pruskih in sovjetskih pravil za katalogizacijo. Čeprav tiskana kot rokopis, z namenom, da se po določenem ob- dobju praktične uporabe spremenijo in dopolnijo ter prera- stejo v končno besedilo (v skoraj nespremenjeni obliki so ta pravila veljala več kot dve desetletji – od 1957 do 1977), predstavljajo brez dvoma normativno katalogizacijsko zgradbo z vsemi atributi, teoretično in metodološko celo- vito postavljenega priročnika. Zaključki, sprejeti na Pariški konferenci, so spodbudili realizacijo ideje o oblikovanju splošnega jugoslovanskega pravilnika. Komisija za katalogizacijo SDBRJ je leta 1961 sprejela priporočilo, da se začne izdelava nacionalnega kata- logizacijskega pravilnika. Ta zapletena in odgovorna naloga je bila poverjena Evi Veroni, ugledni bibliotekarski strokov- njakinji in teoretičarki mednarodnega ugleda. Prvi del pra- vil, 6 objavljen leta 1970, se ukvarja s problematiko značnic in iztočnic. Drugi del, objavljen leta 1984, se ukvarja s stan- dardiziranim kataložnim opisom monografskih publikacij. S svojo koherentno organizacijsko strukturo, podrobno in dosledno razgradnjo teoretičnih problemov, številnimi ilu- strativnimi primeri iz različnih jezikov in v različnih pisavah in natančno definiranim besedjem Pravilnik presega nor- mativne okvire, povzemajoč vse komponente metodološko pregledno in celovito postavljenega učbenika in priročnika, ki bi v skladu s tipologijo katalogizacijskih pravilnikov A. D. Osborna lahko bil okarakteriziran kot pravniški, ker pri- naša precizna navodila za najširši spekter katalogizacijskih situacij. V mnogih bistvenih postavkah se Pravilnik naslanja na pariška načela in jih ob tem dograjuje in jih prilagaja praksi jugoslovanskih knjižnic. Že sam pristop k definiranju osnovnih nalog abecednega kataloga kaže na razširjeni kon- cept. Dve osnovni funkciji abecednega kataloga po pariških načelih sta: prva omogočiti uporabniku, da zve, ali knjižnica ima določeno enoto knjižničnega gradiva, in druga, katera dela določenega avtorja in katere izdaje določenega dela ima knjižnica. V uvodnem delu PPIAK 1 (1970) je Verona pre- oblikovala ti dve stališči v tri temeljne principe: “1. Abeced- ni katalog mora odgovoriti na vprašanje, ali knjižnica ima določeno bibliografsko enoto (publikacijo ali enoto nekega drugega knjižničnega gradiva). 2. Abecedni katalog mora za določeno delo 7 dati pregled vseh njegovih izdaj, prevodov, priredb in podobno, ki jih knjižnica ima. 3. Abecedni katalog mora zagotoviti pregled vseh publikacij, ki vsebujejo dela določenega avtorja in jih knjižnica ima.” Prva od navedenih treh nalog kaže na predstavitveni vidik kataloga, ki omogoča identifikacijo enote knjižničnega gradiva in se uresničuje z glavnimi kataložnimi vpisi. Glavni kataložni vpis poleg predstavitvene funkcije, ki je opazovana izolirano, označuje tudi formalni pristop k organizaciji kataloga in ustvarja še eno, kakovostno višjo stopnjo strukturiranja podatkov. Gre za realizacijo tretje naloge abecednega kataloga, ki se nanaša na zbiranje vseh publikacij, ki vsebujejo delo istega avtorja. Ta princip kaže na bibliografski pristop k organizaciji kata- loga, ki ga je utemeljil Panizzi, dosledno razdelan v Cutter- jevih Pravilih za križni katalog . Bibliografski pristop k orga- nizaciji kataloga se začne pri dveh ključnih identifikacijskih elementih – pri avtorju in njegovem delu. Pri tem postavlja v prvi plan princip enotne značnice kot integrativnega dejav- nika, s katerim se ob dosledni uporabi vnese odgovarjajoča sistemizacija v strukturo kataloga. Poleg glavnih kataložnih vpisov, ki ustvarjajo predstavitveni vidik kataloga, je v uvod- nem delu PPIAK 2 8 definiran tudi sintaktični vidik kataloga, izražen v sistemu pomožnih kataložnih vpisov. Njihova naloga je, da zberejo vse izdaje, prevode in priredbe nekega dela, s čimer se uresničuje druga naloga abecednega kata- loga in omogoča dodatni dostop h glavnemu kataložnemu vpisu. V skladu s tako postavljenimi nalogami abecednega kataloga in natančno definiranimi vrstami kataložnih vpisov in njihovih funkcij je bilo razglašeno načelo, po katerem mora biti vsaka publikacija v sistemu abecednega kataloga zastopana z enim glavnim kataložnim vpisom in s tolikimi pomožnimi kataložnimi vpisi, kolikor je potrebno, da se jo lažje najde. Eno od osnovnih vprašanj katalogizacijske teorije – kon- cept avtorstva je postavljen na stališče intelektualne od- govornosti za nastanek dela. Individualni avtor je v tem kontekstu definiran kot fizična oseba, ki ji delo pripada kot duhovna lastnina. Čeprav imajo terminologija in duh te definicije več stika s pravo teorijo, po kateri je avtorstvo tretirano kot ustvarjanje v najširšem smislu, koncept avtor- stva, dognan v pravilih, omogoča obdelavo avtorskega deleža s stališča odgovornosti za idejo, obliko ali obdelavo dela. Takšen pristop, čeprav podložen različnim ocenam pri vrednotenju in utrjevanju stopnje in vrste odgovornosti, vseeno olajšuje izbor primarnega avtorstva v bibliografskih okoliščinah, v katerih se del navedenih oseb po značaju razlikuje. V Pravilniku je razvit tudi koncept večkratnega avtorstva (soavtorstva), pri čemer se izbor avtorjev, katerih delež je enak po značaju, izvede po formalnih kriterijih. Pariška načela so razglasila načelo, po katerem korpora- cija predstavlja skupnost fizičnih oseb, ki je znana pod določenim imenom. Ta razlaga bo v Pravilniku sprejeta s posebnim poudarkom na čvrsti organizaciji fizičnih oseb, ki imajo najpogosteje status pravne osebe. Pojem kolek- tivnega avtorstva je utemeljen na direktni korelaciji, ki se vzpostavlja med kolektivnim telesom in publikacijo, kate- re vsebina se neposredno nanaša na njegovo dejavnost. S tem razumevanjem se omeji uporaba avtorstva na dela, po značaju katerih se da jasno zaključiti, da so plod ustvar- jalnega in/ali organizacijskega delovanja kolektivnega Svetlana Jančić: NACIONALNA KATALOGIZACIJSKA PRAVILA IN AACR2