OZ 2004/4

M 185 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 telesa, s čimer se omogoča razlikovanje med kategorijo kolektivnega avtorstva in kolektivnega urednika. Pojem anonimnega dela, ob razreševanju katerega so ob- stajale največje in najznačilnejše razlike med posamezni- mi katalogizacijskimi pravilniki, je postavljen v Pravilni- ku v skladu z odredbami pariških načel. V tem kontekstu se pojem anonimnega dela v ožjem smislu nanaša na pu- blikacije, katerih avtor ni znan, oziroma v katalogizacij- skem smislu ni identificiran, a v širšem smislu vključuje tiste publikacije, ki predstavljajo skupno delo več kot treh avtorjev, zatem publikacije, v katerih ima korporacija funkcijo sekundarnega avtorstva, publikacije, v sestav katerih pridejo samostojna dela več avtorjev, povezana z enotnim naslovom, kot tudi dela z značajem antologije. Za identifikacijo anonimnih publikacij je merodajen glav- ni stvarni naslov. Opredelitev za princip prve besede je v katalogizacijski teoriji poznana kot mehanična metoda, kaže na občuten vpliv anglo-ameriške katalogizacijske teorije. Poleg glavnega stvarnega naslova kot osnov- nega elementa za identifikacijo anonimne publikacije, se vpeljuje tudi kategorija enotnega stvarnega naslova, izvirnega ali navadnega stvarnega naslova, pod katerim se v abecednem katalogu zbirajo vse izdaje, prevodi in priredbe nekega dela. Za ta identifikacijski element, ki predstavlja enega od ključnih nosilcev bibliografske organizacije kataloga, je predvidena izdelava pomožnih kataložnih vpisov. Drugi del Pravilnika prinaša predpise o bibliografskem opisu monografskih publikacij v skladu z odredbami ISBD(M)-ja (1974). Kataloški opis je definiran kot skupek elementov, ki identificirajo enoto knjižničnega gradiva in delo, ki ga ta enota vključuje, in omogočajo razlikovanje posameznih izdaj istega dela, informirajo uporabnika o vsebini opisane enote. Tak teoretični pri- stop je v skladu z odredbami prvega dela Pravilnika, ki se jim pripisuje, da se pri oblikovanju abecednega kataloga daje prednost ustvarjanju prve naloge – bibliografskemu identificiranju določene publikacije in da se ta naloga uresniči s pomočjo glavnih kataložnih vpisov. Uresniče- vanje druge naloge – identificiranje vseh izdaj, prevodov in predelav istega dela se uresničuje z napotili na glavne kataložne vpise, kot tudi z sprejemanjem predpisov o iz- delavi pomožnih kataložnih vpisov. ANGLO-AMERI[KA KATALOGIZACIJSKA PRAVILA – AACR Potreba po sprejemanju mednarodnih katalogizacijskih principov postane aktualno na začetku 20. stoletja. Tri desetletja po objavi Cutterjevih Pravil za križni katalog (Rules for a dictionary catalog, 1876) nastanejo Anglo- ameriška pravila za katalogizacijo (Catalog rules, author and title entries, 1908). Skozi več razvojnih faz so ta zelo razširjena pravila, zasnovana na Panizzijevem katalogi- zacijskem načelu, močno vplivala na razvoj katalogiza- cijske teorije in prakse v deželah angleškega govornega področja, prav tako pa tudi v prilagojenih izdajah v ne- katerih romanskih, skandinavskih in slovanskih državah. Z druge strani so Pruske inštrukcije (Instruktionen für alphabetischen Kataloge der prussischen Bibliotheken, 1899) vplivale na utemeljitev srednjeevropske katalogiza- cijske prakse, ki je sprejeta v nekaterih državah vzhodne in južne Evrope. Po 2. svetovni vojni se začne intenzivno delo pri obliko- vanju enotnih katalogizacijskih načel. Revidirana izdaja AACR se pojavi leta 1949. To izdajo, kot tudi izdajo iz leta 1967, označuje dihotomija avtor/delo, koncept avtorstva, ki je definiran kot primarna intelektualna od- govornost za delo, mehanični princip v katalogizaciji anonimnih publikacij, identifikacija literarne enote (dela) in bibliografska organizacija kataloga. Revizija AACR2 je koncipirana kot integrativen vir, ažuriran na letnem nivoju, z organizacijskimi, metodo- loškimi in strukturnimi značilnostmi transnacionalnih katalogizacijskih pravil. Revidirana izdaja vključuje dva niza revizij (amandaji leta 1999 in 2001), vključujoč revizijo, verificirano tekom leta 2001 in zaključeno leta 2002. Narejene so bistvene spremembe v poglavjih, ki se nanašajo na kartografsko gradivo (3), elektronske vire (9)in vire v nadaljevanju (12). Pravila so koncipirana tako, da imajo široko uporabo v vseh tipih knjižnic in se lahko uporabljajo v klasičnih in elektronskih katalogih. Integrativna struktura besedila daje široke možnosti za opis in identifikacijo različnih nosilcev informacij in aktivno spremljanje vseh inovacij na tem področju. Semantično polje naredijo pravila koherentna in pre- gledna: povezovanje splošnih in posebnih pravil in odgovarjajočih celin znotraj generalnih poglavij, dosled- na uporaba usvojene terminologije, zastopane v slovarju, obravnavana večjezikovna pravopisna norma (uporaba velike začetnice), sistem okrajšav, numeričnih znakov in register pojmov. Struktura pravil je zasnovana na dveh tematskih krogih, značilnih za koncept katalogizacijskih pravil načelno. Prva celota začne pri predstavitvenem vidiku kataloga, ki se nanaša na bibliografski opis v skladu z relevantni- mi ISBD-ji (splošni standard, monografske publikacije, kartografsko gradivo, rokopisi, notno gradivo, zvočni posnetki, vizualno gradivo, slikovno gradivo, elektronski viri, tridimenzionalno gradivo, mikrooblike, viri v nada- ljevanju). Druga celota je zasnovana na sintaktičnem vi- diku kataloga, ki je determiniran z utrjevanjem koncepta avtorstva, relevantnega za vse predstavljene bibliografske vire, definiranjem, najprej na generalnem nivoju, zatem pa, v posebnih primerih, izbor elementov za dostop, do- ločanjem glavnih in stranskih elementov in utrjevanjem Svetlana Jančić: NACIONALNA KATALOGIZACIJSKA PRAVILA IN AACR2