OZ 2004/4

M 189 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 Elektronski viri se lahko obravnavajo na dva raz- lična načina, odvisno od tega, ali je dostop direkten (lokalen) ali na daljavo (preko omrežja); v primeru direktnega dostopa je možen opis fizičnega nosilca (npr. računalniški disk, kaseta, kartuša, čip modul); v primeru dostopa na daljavo se fizičnega nosilca ne da opisati. • Tridimenzionalni izdelki (razen tistih, ki so že zgo- raj omenjeni, vključno z modeli, dioramami, igrami (vključno s sestavljankami in simulacijami), kasetami z Braillovo pisavo, skulpturami in drugimi tridimen- zionalnimi umetniškimi deli, razstavnimi eksponati, stroji in oblačili) ter naravni predmeti, vključno z mikroskopskimi vzorci (ali njihovimi prikazi) in drugi vzorci, namenjeni za gledanje s prostim očesom. • Mikrooblike (mikrofilmi, mikrofiši, mikrokartice in aperturne kartice). • Viri v nadaljevanju (serijske publikacije, publikacije z zamenljivimi listi, ažurirane spletne strani, prigodni bilteni, ponatisi serijskih publikacij, zaključeni inte- grirni viri). 1 Kot je videti, gre za skoraj ves “tretji svet” Karla Popper- ja [1, 2]. Po Popperju obstajajo trije svetovi: 1. svet je vesolje, 2. svet je subjektivno človekovo znanje v možganih, 3. svet je objektivno znanje, kot proizvod človekovega duha zabeleženo v jeziku, umetnosti, znanosti in teh- nologiji – to so vsi izdelki, ki jih je človek ustvaril, zbral ali shranil. Prekrivanje svetov ponazarja naslednja slika: Slika 1: Popperjevi trije svetovi Popperjeva teorija o 3. svetu je filozofski temelj za po- klicno delo bibliotekarjev in informacijskih znanstveni- kov. Pri svojem poizkusu utemeljitve informacijske znanosti izhaja Brookes (3) iz Popperjeve teorije treh svetov: 1. svet je predmet proučevanja (in uporabe) naravoslov- cev in tehnologov; njihovi zapisi in izdelki sodijo v 3. svet. 2. svet je predmet proučevanja znanstvenikov s področja družbenih ved in humanistike; njihovi zapisi in izdelki prav tako sodijo v 3. svet. 3. svet pa je predmet praktičnega in teoretičnega dela bibliotekarjev in informacijskih strokovnjakov/znan- stvenikov. Praktično delo bibliotekarjev in informacijskih strokovnja- kov je torej zbiranje in organizacija zapisov in izdelkov s področja 3. sveta zaradi njihove uporabe. Teoretično delo bibliotekarjev in informacijskih znanstvenikov pa je prou- čevanje interakcij med 2. in 3. svetom zaradi organiziranja znanja (dokumentov, vključno s knjižničnim gradivom). Našteto gradivo na enem mestu zbira in hrani samo Kon- gresna knjižnica v Washingtonu kot parlamentarna, na- cionalna, univerzalna, najbogatejša in največja knjižnica vseh časov, in zdi se, kot da bi bila pravila AACR narav- nana na gradivo v njeni posesti. Kongresna knjižnica namreč zbira, obdeluje in hrani: • zakone in drugo sorodno gradivo (preko 2 mio. enot) v pravni knjižnici kot posebnem oddelku, • del arhiva Ministrstva za zunanje zadeve v oddelku za rokopise, • največjo zbirko filmov in televizijskih programov, • mikrooblike, ki so jih kot glavno inovacijo v drugi četrtini 20. stoletja z navdušenjem sprejele predvsem ameriške knjižnice, • slikovno gradivo (preko 100.000 enot), • največjo zbirko glasbenih tiskov in zvočnih posnet- kov, • največjo zbirko opernih libretov, • največjo zbirko starih tiskov, ki vključuje popolnoma ohranjene tri izvode Gutenbergove Biblije, • zbirko glasbil (pet Stradivarijevih inštrumentov). Kongresna knjižnica je tudi: • največja zbirka zemljevidov in atlasov, • največja “multimedijska enciklopedija”, • jedro “Electronic National University”, • nacionalna knjižnica za slepe in slabovidne ter druge uporabnike s posebnimi potrebami. Pravila AACR odražajo raznovrstnost in večjezičnost zalog Kongresne knjižnice (gradivo je v več kot 450 jezi- kih; velike so zbirke hebrejske, indijske, japonske, kitaj- ske in ruske literature) in prav ta raznovrstnost in velikost je terjala razvoj znanstvenega pristopa h katalogizaciji in klasifikaciji gradiva [4]. Tvrtko M. Šercar: OB SLOVENSKEM PREVODU REVIZIJE DRUGE IZDAJE AACR IZ LETA 2002