OZ 2004/4

RAZGOVOR Mag. MAJDA POTRATA Majda Potrata – magistrica slovenske književnosti je že drugi mandat državnozborska poslanka, posebej razpoznavna po svojem delovanju v telesih, ki obravnavajo kulturo, lokalno samoupravo, enake možnosti in evropske zadeve. Sedaj je predsednica komisije za peticije ter človekove pravi- ce in enake možnosti. Po celjski gimnaziji in ljubljanski slavistiki se je zaposlila na mariborskem učiteljišču in nato na Pedagoški fakulteti. Sled aktivnega delovanja vodi v kulturna društva, slavi- stično društvo, v mariborsko lutkovno gledališče, v gibanje za bralno značko itd. Zelo opazen je bil njen delež v “državni maturitetni komisiji” pri obnovi mature. Sicer je seznam odmevnih pobud in projektov, v katerih je odigrala odločilno vlogo, zelo dolg, kar ji zagotavlja mesto ene najbolj znanih Slovenk. Klopstocka, Wielanda, svetovnih zgodovinar- jev in potopiscev, naravoslovcev, pravnikov in nekaj “krasnih in velikih” zemljevidov. Že samo to kaže na široko in vsestransko raz- gledanost njihovega lastnika, ki je slovel kot vzgojitelj mladeži različnih stanov, znan po svoji dobroti, pa tudi doslednosti in ljubezni do umetnosti. Iz njegovih pesmi lahko povzame- mo, da je imel zelo razvit socialni čut, vendar tudi smisel za opazovanje vsakdanjega živ- ljenja in za humor. Samo obžalujemo lahko, da ni ohranjena bibliografija njegovih knjig, ker bi nam to veliko povedalo o njegovih na- zorih, literarnih vplivih in globljih vzgibih za pesnikovanje v slovenščini, saj je bil njegov oče po vsej verjetnosti Šlezijec. Slutiti na- mreč moremo, da je zelo izobražen in uspešen vzgojitelj doživel usodo večnega kaplana ne samo zaradi svoje pregovorne skromnosti in asketskega življenja sredi vinorodnih goric, ampak tudi zaradi slovenskega verzificiranja in morebiti tudi svojih nazorov. Znano je, da je svoje učence odlično pripravil na nadaljnje šolanje, predvsem pa je zanimivo, da pri po- uku ni zanemarjal slovenščine. Na to je po vsej verjetnosti vplivala izkušnja iz varaždinske šole. Iz literarnega snovanja pa kaže omeniti vsaj njegov prevod predpisane cerkvene pes- marice, s katerim je omogočil popolno rabo OZ : Vlado Schmidt v Zgodovini šolstva hvali Volkmerja, o katerem ste napisali knjigo, da je imel krasno knjižnico, ki je imela velik pomen za štajerske Slovence. Potrata: Na bogato Volkmerjevo knjižnico je opozoril tudi Jožef Pajek v predgovoru k izdaji Volkmerjevih posvetnih pesmi Leopold Volk- mer, veseli pesnik Slovenskih goric (1885). Skliceval se je tudi na spomine sodobnikov (Simon Povoden, Matej Slekovec ...), ki so poudarjali, da mu ni bilo žal denarja za knjige in zemljevide. Za zbirko znanstvenih in lepos- lovnih knjig pa Volkmerjevi nasledniki pri Sve- tem Urbanu niso kazali več toliko zanimanja. Trditev opiram na zapis literarne zgodovinarke Marje Boršnik, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja na župnijskem podstrešju našla zaboj knjig iz Volkmerjeve knjižnice, o čemer so pri- čali vpisi v knjigah ali samo inicialke. Žal so bile knjige že precej poškodovane – ali so jih obglodale miši ali načelo grdo ravnanje – v vsakem primeru jih takrat že nekaj časa niso več uporabljali, sled za njimi pa se je dokončno iz- gubila med okupacijo, ko so jih odnesli Nemci, kakor je sporočil župnijski urad na Destrniku. Tako poznamo le Pajkov delni opis knjižnice, v kateri so bili poleg verskih knjig dela Buffona,