OZ 2004/4

M 203 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 zatiskati oči pred dejanskimi težavami, s katerimi se so- očajo pri prevajanju v vse uradne jezike EU. Znano je, da ni zadostnega števila prevajalcev med drugim tudi v slovenščino. Pri predstavnikih Slovenije, ki so v pogostih stikih s tujejezičnimi sogovorniki in morajo govoriti in pisati v obeh jezikih, je pogosta tako imenovana raztrgana dvojezičnost, ko v slovenščino vdirajo posamezne angle- ške besede. Na Švedskem, kjer v posameznih tovarnah že vrsto let uporabljajo samo angleščino, opažajo izgubo švedščine. Rešitev vidim edino v doslednem razvijanju vseh jezikovnih področij. Pri tem je odgovornost posa- meznih strokovnjakov izjemnega pomena. Če je naloga znanosti pa tudi strok ustvarjanje novega védenja in zna- nja, mora temu slediti tudi jezik. Iz svojega prvega jezika ustvarjamo svoj predstavni svet. Ob sprejemanju zakona o javni rabi slovenščine, še prej pa ob zakonu o visokem šolstvu, sem se med drugim za- pletla v polemiko s predsednikom SAZU o slovenščini v znanosti in visokem šolstvu, ker je dajal prednost angleš- čini in drugim tujim jezikom zaradi boljšega pretoka zna- nja in boljših možnosti za uveljavitev slovenske znanosti. Razumem, da moramo spodbujati gibljivost študentov in profesorjev in se dejavno vključevati v “evropski visoko- šolski prostor”, vendar smo hkrati zavezani ustavnemu določilu, ki pravi, da je uradni jezik v RS slovenščina. Ob ustanovitvi slovenske univerze ob koncu drugega desetletja dvajsetega stoletja je zmagala tista skupina pro- fesorjev, ki je uporabljala slovenščino kot učni jezik, ne tista, ki je hotela vpeljati srbohrvaščino. Če grem še glob- lje v preteklost, se spomnim začetnikov slovenskega stro- kovnega in znanstvenega jezika iz druge polovice devet- najstega stoletja, ki so zagotovili celovit jezikovni sistem, Kreftovih slovenskih nastopov v dunajskem parlamentu, slovenskega poveljevalnega jezika telovadcev in gasilcev in slovenskih vojaških enot v avstroogrski vojski in še bi lahko naštevala. Vsi so bili vsaj dvojezični, vendar so se zavedali svoje odgovornosti za razvoj slovenščine in v tem so vredni posnemanja. Veliko sodobnikov pa gleda na jezik kot na strošek, kot na razmetavanje energije v prazno, ker je za prodor v svet treba zagotoviti še prevod. Dejansko stanje na posameznih področjih je treba še ugotoviti, vendar časa ni na pretek, ker je izgubljanje po- dročij zelo hitro. Na nekaterih študijskih smereh, zlasti v podiplomskem študiju, so stvari zaskrbljujoče. OZ : Svetovni splet je novo nepregledno polje simbolne pojavnosti. Iskalniki najdejo vse, česar ne najdejo, pa ne obstaja. Neznanje nas spravlja v zadrego le toliko časa, dokler ne pridemo do najbližjega Googla. Na spletu je prostor za vse, če se le potrudijo s predstavitvijo, kar po- meni, da informacije tudi primerno organizirajo. COBISS je primer takšne organiziranosti bibliografskih informacij, ki nas predstavlja v svetovni mreži. Vendar je digitali- zacija zajela vsa področja življenja in vprašanje je, ali je slovenski delež tudi na drugih področjih tako zadosten kot na knjižničnem. Potrata: V računalniški svet sem se odpravila precej obotavljivo in še vedno ne izkoristim svetovnega spleta v tolikšnem obsegu, kot bi ga lahko. Zanesljivo pa si že od začetka ne znam predstavljati svojega dela brez pomoči sistema Cobiss. Za delo, ki sem ga opravljala, preden sem postala poslanka, je bila uporaba informacij iz njega ne- pogrešljiva. Težko pa presodim, ali so druga področja tudi tako dobro pokrita, kot je knjižnično. OZ : Zavzeta Cobissova članica je tudi knjižnica Držav- nega zbora. Ker smo imeli nedavno na obisku njeno stro- kovno vodjo Barbaro Tillett, se nam vsiljuje vzporednica z ameriško Kongresno knjižnico, ki je vodilna svetovna ustanova. Navadno jo primerjamo z nacionalnimi knjiž- nicami, a njena nesporno primarna naloga je podpirati proces odločanja v vrhu ZDA. Državnozborska knjižnica se v tej smeri nedvomno trudi in zanimivo bi bilo slišati s strani “uporabnice”, v kolikšni meri ji to uspeva, kaj vse bi še bilo poslancem dobrodošlo in kaj bi veljalo storiti za izboljšanje okoliščin njenega delovanja. Potrata: Takoj na začetku prvega mandata sem začela obiskovati državnozborsko knjižnico in postopoma od- krivati, kaj vse mi ponuja. Dokumentacijsko-knjižnični oddelek poleg knjižnih izdaj in drugih periodičnih pu- blikacij išče in posreduje različne informacije v zvezi z dnevnim družbenopolitičnim dogajanjem, predvsem pa v zvezi s slovenskim in evropskim pravnim redom ter drugimi nacionalnimi pravnimi redi. Pogosto pogledam tudi v dobesedne zapise sej državnega zbora, ki jih prav tako redigira in ureja specializirani informacijski center. Z zelo širokim dostopom do najrazličnejših podatkovnih baz doma, drugod v Evropi in po svetu zagotavlja dobro informacijsko podporo. Zaradi skopo odmerjenega časa in zelo različnih vprašanj, s katerimi se obračam na cen- ter, tega ne storim vedno sama, ampak to zame opravijo strokovni sodelavci. Moja izkušnja z informacijskim centrom je zelo dobra, ker želene informacije poiščejo in posredujejo v dogovorjenem času in obsegu ter dopolnijo, če se pokaže potreba. Zelo uporabni so pregledi tiska z dodanimi članki v polnem besedilu in zapisi o člankih, ki jih pripravljajo svetovalci za informacije. Od klasičnih oblik obveščanja mi je zelo dobrodošel popis novih publi- kacij, od novih pa sem se razveselila e-klipinga, ker me kot političarko zanima tudi medijska podoba mojega dela in dela mojih poslanskih kolegic in kolegov. V knjižnicah tudi poprej nisem nikoli naletela na nepri- jazne uslužbence, za državnozborske sodelavce doku- mentacijsko-knjižničnega oddelka pa še posebej velja, da se za uporabnika zelo potrudijo. RAZGOVOR