OZ 2004/4

214 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 S Stalinovimi čistkami, ki so se začele leta 1937, in nem- škim množičnim uničevanjem in ropanjem ruskih knjig v letu 1941 (šlo je baje za 100 mio. zvezkov!), se je končal normalen razvoj dokumentacije tuje znanosti v Sovjetski zvezi (SZ). V začetku leta 1945 so Sovjeti Nemcem vrnili z isto mero in so v SZ preselili fonde skoraj vseh nemških najbogatejših znanstvenih knjižnic (skupaj baje okrog 13 mio. zvezkov). Istočasno je Stalin prekinil sodelovanje z zavezniki, Churcill pa je v marcu 1946. leta razglasil že- lezno zaveso. V SZ se je istega leta začela brezumna kse- nofobična ideološka vojna proti vsem stvarem z zahoda, vključno s knjigami in znanstvenimi informacijami. Ker pa so bile za tehnološki razvoj SZ (atomska, hidrogenska bomba, rakete itd.) nujno potrebne znanstvene informa- cije in znanstveniki z zahoda, je država poskrbela, da je bil ta dotok znanja in ljudi zagotovljen. Lavrenti Berija je znan kot šef NKVD in kot zloglasni minister notranjih za- dev, ni pa bilo znano, da je bil leta 1942 imenovan za šefa razvoja sovjetske atomske energije. Raziskovalna mreža, ki jo je razvil, je vključevala najbolj opremljene labo- ratorije z najbolje plačanimi znanstveniki z najboljšim dostopom do zahodne znanstvene literature. Znanstveniki v Berijevih laboratorijih so bili bolje oskrbovani z za- hodnimi publikacijami kot znanstveniki v Akademiji zna- nosti, in sicer zaradi Berijevega dostopa do konvertibilne valute. V tej mreži so bili tudi zaporniški laboratoriji, v katerih so delali zaprti sovjetski znanstveniki, in zapor- niški laboratoriji, v katerih so delali ugrabljeni nemški znanstveniki. Poleg Akademije znanosti, Leninove državne knjižnice v tedanjem Leningradu in Berijevih laboratorijev je od leta 1946 v SZ delovala Državna založba znanstvene literatu- re (Inoizdat) za prevajanje, indeksiranje in abstrahiranje znanstvene literature strateškega pomena z zahoda. Vsi izvodi tuje literature, ki jih je prevajal Inoizdat so končali v Knjižnici tuje literature, ustanovljene že leta 1921 v Moskvi, ki je bila nekaj let tudi glavni dokumentacijski center za indeksiranje in abstrahiranje. Leta 1952 je bil ustanovljen znameniti Vsezvezni institut za znanstvene in tehnološke informacije (VINITI), ki je zaposloval preko 25.000 ljudi in izdajal preko 70 sekundarnih časopisov. Information Transfer Experiments (INTREX) je bila naj- večja in najdražja nevojaška tehnofuturistična raziskava o bodočnosti knjižnic (online knjižnice polnih besedil), ki se je začela v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA pri MIT. Malo pred tem je bil tam razvit računalniški sistem z dodeljevanjem časa ( time-sharing system ). Namen projekta INTREX je bil razviti storit- ve za realne potrebe realnih uporabnikov v akademski skupnosti. Kot model je bila ustanovljena knjižnica la- boratorij, ki je tehnološko funkcionirala na omenjenem sistemu. Eden najdaljnosežnejših eksperimentov je bil online Augmented Catalog, ki naj bi vključeval vse oblike zapisanih informacij, ne samo knjige, in je predstavljal osnovo za razvoj in testiranje najboljšega interaktivne- ga bibliografskega indeksiranja in iskanja. Prav tako so bili zelo inovativni eksperimenti za hiter in uporabniško prijazen dostop do polnega besedila dokumentov ali do- stopa do informacij, ki so sicer „zaklenjene” v knjigah. Eksperimenti iskanja dejstev, ne pa bibliografskih zapi- sov imajo veliko skupnega s kasnejšimi nadbesedilnimi sistemi. V okviru INTREXA je bila razvita tudi elektron- ska pošta (e-mail). Vendar projekt INTREX ni izpolnil pričakovanj. Prvič zaradi tega, ker tedanja tehnologija ni bila sposobna zagotoviti informacijskih strojev, ki so jih zahtevali cilji projekta; drugič, ker cilji projekta niso bili jasno zastavljeni – ni bilo namreč čisto jasno, ali gre za projekte o reformi knjižnic ali za projekt o usposabljanju študentov, ki se bodo kasneje v svoji profesionalni karieri ukvarjali z avtomatizacijo knjižnic; tretjič, ker so vodje projekta predpostavljali, da hladne vojne in finančne pod- pore za prednostne uporabne znanosti za potrebe te vojne ne bo nikoli konec. Kot vemo, se je hladna vojna končala v zgodnjih sedemdesetih letih in se je v ZDA začelo novo obdobje „Great Society”. Projekt INTREX je bil sestavni del ameriške križarske vojne na področju znanosti in teh- nologije v obdobju krize, ki je nastopila v ZDA po uspeš- nem lansiranju Sputnika leta 1959 v SZ. Od vojaških formacij sta razvoju informacijske znanosti posebej prispevala letalstvo ZDA in NATO. O tem pišeta A. Debons in E. Horne. Raziskave, ki jih je terjala hladna vojna, so sodile predvsem v kibernetiko in so se nanašale na projektiranje informacijskih sistemov za poveljevanje in upravljanje (Command and Control (C2). Sedaj gre za C3 (Command, Control Communications (Decision Sup- port Systems (DSS), Management Information Systems (MIS), Expert Systems, Artificial Intelligence, Internet, WWW in Information Super highway)), ki so življenj- skega pomena za nacionalno varnost ZDA in držav članic NATO. Razvoj online sistemov ni samo tehnološka zgodba. Trudi Belardo Hahn pokaže v članku Pionirji online dobe , da za razvoj online sistemov niso zaslužni samo njihovi izu- mitelji, ampak tudi skupina menedžerjev, inštruktorjev in demonstratorjev, ki so zaslužni za razvoj komercialne online industrije, informacijski strokovnjaki, ki so testira- li izobraževalne programe in uporabniško dokumentacijo ter izvajali iskanja za končne uporabnike, ki so jim online sistemi namenjeni. Sylvie Fayet-Scribe piše o medsebojnem vplivu ameri- škega modela javne (splošne) knjižnice in francoskega modela dokumentacijskega centra med dvema svetovni- ma vojnama (Bureau Bibliographique de France – BBF je bil ustanovljen leta 1899 in razformiran leta 1950 in je francoski adekvat za Institut International de Bibliograp- OCENA