OZ 2004/4

M 215 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 hie, ustanovljen leta 1895 v Bruslju, ki je leta 1938 postal FID). Poleg omenjenega BBF opisuje avtorica namene in delovanje Union Française des Organismes de Documen- tation (UFOD), ki predstavlja zvezo francoskih informa- cijskih služb oziroma specialnih knjižnic, ustanovljeno leta 1932 (v Franciji se specialne knjižnice imenujejo dokumentacijski centri (Centres de Dokumentation)) in L’Association pour le Développement de la Lecture Publique (ADLP), ki predstavlja zvezo javnih (splošnih) knjižnic v Franciji, ustanovljeno leta 1936. Leta 1944 se je BBF preimenoval v Association d’Information Do- cumentaire (AID) in spremenil pravila zaradi čim bolj tesnega sodelovanja z UFOD-om. V članku so tudi kratke biografije vodilnih francoskih znanstvenikov in stroko- vnjakov s področja dokumentacije in knjižničarstva. Sv. Avguštin je nekoč rekel: “Vem, dokler me ne vprašaš.”. Gertruda Stein je na smrtni postelji razlagala, da so vprašanja bolj pomembna kot odgovori. “Kako se glasi vprašanje?” je vprašala. Količina informacij je v vprašanjih in ne v odgovorih. Članek M. Buckland Kaj je „dokument”? nas vrača na začetek zgodbe o informa- cijski znanosti in dokumentaciji in na novo odpira stara vprašanja. V članku je Buckland rekonstruiral in proko- mentiral razvoj misli o tej temi s poudarkom na idejah evropskih kontinentnih dokumentalistov v prvi polovici 20. stoletja: Paula Otleta (predmet kot dokument), Walter- ja Schürmeyerja (dokument kot materialni nosilec znanja, ki je namenjen proučevanju in primerjavam), Suzanne Briet (fizični dokaz kot dokument), Donkerja Duyvisa (duhovna dimenzija dokumenta), Ranganathana (doku- ment kot mikromisel na ravni površini). Z antropološkega stališča vključuje pojem dokumenta tudi arheološke naj- dbe. S stališča semiotike razlikujemo estetske predmete in predmete za označevanje (besedilo in predmet kot znak). Otlet, Schürmeyer, Briet in drugi evropski doku- mentalisti so pogosto poudarjali, kaj lahko „funkcionira” kot dokument ali kot tradicionalna fizična oblika doku- menta. To razločevanje je še bolj pomembno v primeru digitalne tehnologije. Npr. tehnično poročilo v digitalni obliki obstaja fizično kot niz bajtov, vendar na tak način obstaja prav vse v digitalnem okolju. Definicija doku- menta kot fizične oblike ne glede na vidik intencionalno- sti je tudi v primeru digitalne tehnologije pomanjkljiva in problematična in nas vrača k idejam Otletovih objektov, predvsem pa k Brietovi „antilopi” kot dokumentu: Predmet Dokument? Zvezda na nebu ne Posnetek zvezde da Kamen v reki ne Kamen v muzeju da Antilopa v divjini ne Antilopa v živalskem vrtu da Status dokumenta podaja nekemu predmetu dejstvo, da ga zaznavamo kot dokument. Osebno sem začuden nad dejstvom, da Buckland v zvezi s problematiko dokumentov ne omenja “tretjega sveta” Karla Popperja. Treba je tudi ločevati fizične informacije kot tretji element poleg energije in materije, iz katerih se sestoji vesolje, od pomena teh fizičnih informacij, ki jih neki sistem prenaša do prejemnika (pomen fizičnih informacij je subjektivno odvisen od prejemnika). Infor- macije so fizične entitete, ki so obstajale pred ljudmi in organizmi. 4 Relevanca sodi med tiste probleme, na katerih sloni identiteta informacijske znanosti v odnosu do knjižnič- ne znanosti in dokumentacije. Vendar pri relevanci kot temeljnem pojmu informacijske znanosti in pri iskanju informacij prihaja do polnega izraza tudi subjektivizem informacijske znanosti. V članku Relevanca: celostna zgodovina je Stefano Mizzaro zajel in po kronološkem vrstnem redu prikazal okrog 160 člankov. Zgodovino je razdelil v tri obdobja: pred letom 1958 in v obdobjih 1959–1976 in 1977–1997. Za prikaz Bradfordove distribucije in drugih sorodnih distribucij časopisov v določeni znanstveni disciplini zu- naj bibliometrije sta urednika knjige izbrala članek Vesne Oluić-Vuković Bradfordova distribucija: od klasičnega bibliometrijskega “zakona” do splošnejših stohastičnih modelov iz leta 1997. V bistvu gre za znani Matejev za- kon, po katerem je vedno malo bogatih in veliko revnih; malo produktivnih in veliko neproduktivnih itd. Množica revnih je pogoj za obstoj malega števila bogatih; množica neproduktivnih za malo število produktivnih itd. Marx, Pareto, Lotka, Zipf so isto pravilnost ugotovili tudi na drugih področjih. Robert V. Williams je v članku o zgodovini dokumen- talistike in specialnega knjižničarstva v ZDA v obdo- bju 1910–1960 ugotovil, da specialno knjižničarstvo ni imelo velikega zanimanja za dokumentalizem, kar bi po definiciji bilo za pričakovati. Specialno knjižničarstvo v ZDA je nastalo leta 1909, ko je bila ustanovljena Special Library Association (SLA). V odnosu do Ale, od katere so se odcepili, so si specialni knjižničarji prvih 15 let pri- zadevali pojasniti svojo specifičnost in upravičenost od- cepitve. Dokumentacijsko gibanje v ZDA se je začelo leta 1938 z ustanovitvijo American Documentation Institute (ADI) in ugasnilo s pojavom moderne informacijske zna- nosti v začetku šestdesetih let. Kljub poskusom posamez- nikov v SLA in ADI, da se ti dve gibanji združita, in kljub dejstvu, da so vodilni strokovnjaki bili člani obeh zvez, se to ni zgodilo. Specialno knjižničarstvo je ostalo še naprej samostojno, ne glede na to, da ni razvilo niti lastnih teore- tičnih osnov niti specializiranih šol. OCENA