OZ 2004/4

162 ORGANIZACIJA ZNANJA 2004, LETN. 9, ZV. 4 vanje gremo tja, kjer se dobro poznamo in si zaupamo. Nikoli ne prikrivamo zahtevnosti projektov in odprto opozarjamo na težave, ki jih lahko vnaprej predvidimo. Čeprav je res, da COBISS vsebuje slovensko znanje in izkušnje, ga ni mogoče presaditi v drugo okolje, če se ne angažirajo tamkajšnji človeški in materialni viri. Gradi- mo v skupnem delovanju in glede na značaj knjižnične informacijske infrastrukture to pomeni, da predposta- vljamo tako interes splošnih knjižnic in lokalnih oblasti, kot nacionalnih knjižnic in vlad. Odkrito povemo, da projekt ne bo uspešen, če kateri od teh členov manjka. Pri razvoju knjižničnih informacijskih sistemov se nam dogaja eno in drugo. Ker se poznamo, nam uspe premostiti marsikatero razpoko, pri čemer nam je tu in tam pomagala tudi slovenska vlada, ki bi v interesu pro- mocije države lahko naredila še več. Pomagale so nam tudi nekatere slovenske gospodarske družbe, ki so s tem dokazale, da znajo o svojem ugledu v drugih državah razmišljati tudi dolgoročno. A vse to, vključno z našo že kar splošno znano trmo, ne more zagotoviti uspešne vzpostavitve računalniško povezanega in avtomatizirane- ga knjižničnega sistema v neki državi, če tam ni zadostne mere samoiniciativnosti, če prevlada celo ignorantski odnos ali če nekateri sprejemajo razvojno pomoč v prepričanju, da jim morajo biti za to hvaležni donatorji in ne obratno. Ker pogosto slišimo tudi v Sloveniji zelo čudne inter- pretacije o tem, zakaj si IZUM prizadeva za uveljavitev COBISS-a v drugih državah, želim še enkrat pouda- riti, da je širitev sistema osnovni interes slovenskega knjižničarstva. Kdor tega ni dojel, ne razume ničesar, kar se dogaja v svetovnem knjižničarstvu. Če pa je za koga problem, češ da nismo v pravih državah, naj raje zajame sapo in se malo umiri: knjižnice Regije priložnosti bodo postale v naslednjem desetletju ena najprivlačnejših zak- ladnic kulture in znanosti v Evropi. V dveh desetletjih, ki jih imamo danes v mislih, se je pri nas močno spremenila javna podoba knjižničarskega poklica. Če so si knjižničarja nekoč predstavljali kot nekakšnega administratorja – pisarja, ki ni ravno za med ljudi, je to danes informacijsko usposobljen specialist, brez katerega najustvarjalnejša okolja ne morejo več shajati. Žal mi je, da to dejstvo ne vliva več samozavesti slovenskemu knjižničarstvu in v tem vidim negativni vpliv tistih, ki so v preteklosti zasmehovali in na vse načine zmanjševali pomen informatizacije. Še odmevajo njihove vehementne krilatice, da je računalnik manj kot pisalni stroj, da je internet poštna kočija, da je IZUM inštalatersko podjetje, da je informacijska znanost nava- dna izmišljotina itd. Njihove zmote seveda niso mogle ustaviti razvoja, so pa škodile knjižničarjem, čeprav so jih navidezno branili. Hvala bogú, knjižničarji – točneje knjižničarke, ker so v večini – so po lastni pameti pravilneje presodili per- spektivo in v IZUM-u bi lahko spisali legendo o visoko motiviranih in zelo inteligentnih knjižničarkah, ki danes na svojih ramenih nosijo kakovostno knjižnično informa- cijsko podporo na univerzah, v splošnih knjižnicah, na inštitutih, v gospodarskih okoljih, v vladnih knjižnicah in mnoge povsem samoiniciativno tudi v šolskih knjižnicah, kamor COBISS, po čudni logiki šolskih oblasti, uradno ni imel vstopa. Upam, da sem dovolj poudaril odločilno vlogo samih knjižničnih delavcev pri preobrazbi poklica, vendar ne mislim biti lažno skromen in bom rekel, da je bil IZUM tisti, ki jim je pri tem zagotavljal odločilna oro- dja in znanje. Saj bi tudi IZUM-ovci takšno oceno raje slišali iz ust kakšnega knjižničnega funkcionarja, ampak nismo vajeni živeti v iluzijah, kot smo tudi pokopali pričakovanja, da bi slovenska knjižničarska stroka kdaj podelila kakšno najbolj neznatno priznanje IZUM-ovemu prispevku. Verjemite, da bi v preteklih dvajsetih letih velikokrat odnehali, če bi delali za takšno priznanje, ne pa iz globokega prepričanja v naše poslanstvo pri razvoju temeljne infrastrukture znanja, ki bi se brez sistematične informatizacije sesula sama vase. Ves čas smo vedeli, da so na naši strani končni uporabniki in pomagala nam je podpora vse večjega dela knjižničarske skupnosti. Kar je v dvajsetih letih zraslo, nas navdaja s ponosom in nas pol- ni z energijo za naprej. Za prihodnost je obsežna in zahtevna naloga že to, da ohranimo doseženo raven oskrbe z bibliografskimi infor- macijami in vanjo vgrajujemo nove razpoložljive tehno- logije. Toda na tem ni mogoče ostati, ker bodo uporabniki potrebovali in zahtevali mnogo več. Ogromno dela nas vse skupaj čaka pri izboljševanju kakovosti bibliografskih baz podatkov, kar vključuje normativne kontrole na novih področjih, vemo pa kako zahtevna je bila že nor- mativna kontrola imen avtorjev. Priprava geslovnikov za vsebinsko obdelavo je naslednja obsežna fronta za izboljšanje kakovosti baz podatkov. Potem je tukaj online referenčni servis Vprašaj knjižničarja, s katerim želimo knjižnicam pomagati, da bodo držale korak z razvitim knjižničarstvom. Ogromno dela nas čaka na področju baz podatkov s polnimi besedili, izobraževanja na daljavo itd. Bolje, da ne nizam naprej, ker bi s tem relativiziral, za kako obširne in večplastne projekte v resnici gre. Vse te prenove in novitete, ki se nam obetajo, so bolj zapletene, kot so bili začetki postavljanja našega siste- ma. Takrat smo orali ledino, sedaj pa je treba skrajno odgovorno upoštevati vse tisto, kar smo v dvajsetih letih skupaj vnesli v virtualno knjižnico. Odločno se bomo zavzemali za takšno standardizacijo in tehnološko inte- roperabilnost, da bo stimulirala sinergijo v mednarodni Tomaž Seljak: DVAJSET LET V RAZVOJU KNJIŽNIČNIH SISTEMOV