OZ 2005/1

M 13 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 Knjižno pa tudi revialno založništvo je v zadnjih petnaj- stih letih namreč doživelo nekaj pomembnih sprememb. Po eni strani se je drastično povečalo število novo izdanih knjižnih naslovov: če so denimo v Veliki Britaniji leta 1990 izdali 63.756 knjig, v Nemčiji 61 015, v Združenih državah pa 46.743, se je leta 1999 ta številka v veliki Bri- taniji povečala na 110.155, v Nemčiji na 80.799, v Zdru- ženih državah pa leta 1997 na 64.711 (http://www.ipa-uie. org) . 1 Podobne trende opažamo v vseh razvitih evropskih državah, med njimi seveda tudi v Sloveniji, kjer se je med letoma 1991 in 2002 število novo izdanih knjig praktično podvojilo, saj je, če zaokrožimo na okroglo, poskočilo z 2000 na 4000. Čeprav vsaj doslej v nobeni od razvitih držav še ni bila opravljena korenita sociološka analiza, ki bi odkrila globlje družbene razloge za tak razcvet izda- janja novih knjižnih naslovov, velja v založniških krogih skorajda soglasje, da so te trende v veliki meri spodbudile tehnološke spremembe, saj je z računalniki in digitalno tiskarsko tehnologijo bistveno enostavneje in – na enoto proizvoda – ceneje fizično izdelati knjigo, kot je to bilo še v prvi polovici osemdesetih let. Hkrati je večina zalo- žnikov tradicionalno prepričana, da bodo z več izdanimi monografskimi naslovi bolj razpršili in s tem zmanjšali poslovno tveganje, povrhu pa večje število izdanih mono- grafij pomeni večjo verjetnost, da se bo med njimi skri- vala tudi kaka uspešnica (Dessauer, 1994). V nekdanjih socialističnih državah je take trende še dodatno spodbu- dila liberalizacija ekonomskega in političnega življenja (Kovač, 2001). V zadnjih petih letih se je možnost izdajanja knjig do skrajnosti poenostavila z izumom tehnologije tiska po naročilu. Ta namreč omogoča, da knjižno delo natisnemo po sprejemljivo nizki proizvodni ceni na izvod tudi pri nakladi nekaj izvodov. Slednje pri klasični ofsetni tehno- logiji ni možno, saj so zanjo značilni visoki fiksni stroški, tako da je proizvodna cena posameznega izvoda obratno sorazmerna z višino naklade izdanega knjižnega naslova. Še bolj naravnost rečeno, razlika med klasično ofsetno tiskarsko tehnologijo in tehnologijo tiska po naročilu je ta, da lahko po ekonomsko sprejemljivi ceni s pomočjo slednje v samozaložbi izda svoje delo vsak, in to zgolj v nakladi nekaj izvodov. ROJSTVO ZALOŽNI[KIH SERVISOV Neposredna posledica razvoja tehnologije tiska po naro- čilu je pojav “samozaložniških založb”, ki so se pojavile naprej v Združenih državah, nato pa tudi v Evropi. Take založbe v bistvu delujejo kot založniški servis in so vsem, ki to želijo in plačajo, pripravljene natisniti njihovo delo v knjižnem formatu v nekaj dneh: ameriško podjetje Xlibris (http://www2.xlibris.com/) denimo jamči, da za 500 do- larjev v nekaj dneh natisne katero koli delo v črno beli ti- skarski tehniki, ki ga dobi po elektronski pošti, pri čemer avtor preko spleta opravi korekture in si izbere eno od standardnih naslovnic. Če želi avtor še uredniške usluge, lahko s klikom na povezavo copyediting (ali pa na spletno stran kakega drugega podjetja, ki se ukvarja z urejanjem in lektoriranjem besedil, denimo na http://www.scribendi. com) naroči tudi lektoriranje in urejanje svojega dela. Podjetje Xlibris uredi tudi ISBN ter v skladu z anglosa- ško avtorsko-pravno tradicijo delo registrira v Kongresni knjižnici v Washingtonu. A to še ni vse: avtor (ali kdor koli drug) lahko tako natisnjeno delo (po maloprodajni ceni od 15 do 35 dolarjev, odvisno od obsega knjige) kupi preko spletne strani založbe, delo pa je na razpolago tudi preko največjih svetovnih spletnih trgovin in knjigarn, kot sta Amazon.com in Barnes & Noble. Za osem dolarjev je na spletnih strani podjetja Xlibris in Amazon.com tako izdano delo mogoče kupiti tudi kot elektronsko knjigo. Za 900 ali 1600 dolarjev pa je možno s tehnologijo tiska po naročilu natisniti tudi barvne knjige, pri čemer založba pri najdražjem paketu avtorju zagotavlja tudi nekatere trženj- ske usluge. Povedano drugače, če bi si avtor teh vrstic zaželel v svoji bibliografiji tudi v tujini izdano monografijo, bi lahko po elektronski pošti poslal Xlibrisu vse svoje v angleščini napisane članke in referate iz zadnjih petih letih, tam pa bi mu iz tega v nekaj dneh naredili izdelek, ki bi bil videti kot čisto prava in resna knjiga, ki bi jo njegovi študenti nato lahko kupovali pri knjigarni Amazon.com (z malce cinizma bi lahko še dodali, da slej ko prej po nižji ceni, kot če bi knjigo izdal pri kaki od slovenskih založb). Tako nastala knjiga bi imela ISBN, kot vse v ZDA izdane knjige bi bila deponirana v Kongresni knjižnici, v kolofonu pa bi bilo navedeno ime “ugledne ameriške založbe Xlibris”, kot bi avtor, če bi bil ustrezno pokvarjen, zapisal v svojo habilitacijsko vlogo – in samo posvečeni bi vedeli, da je knjigo v bistvu izdal servis za tiste, ki knjige izdajajo v samozaložništvu, praviloma zato, ker resne založbe za njihove izdelke ne kažejo zanimanja. K čemur velja dodati le še to, da na tak način “pri ugledni tuji založbi” izdana monografija za avtorja ne bi pomenila posebnega finanč- nega tveganja: za vsak prodan izvod namreč Xlibris plača 10-odstotne avtorske pravice, kar pomeni, da bi avtor za v črno-beli tehniki tiskano, približno 250 strani debelo in 25 dolarjev vredno knjigo, za vsak prodan izvod dobil 2,5 dolarjev honorarja. Svoj vložek bi torej dobil povrnjen pri 200 prodanih izvodih knjige, kar bi se pri predavatelju, ki ga vsako leto posluša 60 študentov, zgodilo v nekaj letih. Če pa bi “v tujini izdano monografijo” potreboval denimo za habilitacijo v redno profesuro, bi se mu vložek v izdajo knjige s povišanjem plače povrnil že v dveh mesecih. Vse to pa seveda pomeni, da je tehnološki in organiza- cijski razvoj na področju knjižnega založništva v zadnjih desetih letih ustvaril razmere, v katerih lahko brez res- nejšega finančnega tveganja v tujini knjigo izda vsak, ki Miha Kovač: PROTISLOVJA VREDNOTENJA ZNANSTVENEGA DELA: KAKO DOLOČITI PRAVO ZNANSTVENO ZALOŽBO?