OZ 2005/1

14 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 ima kreditno kartico, dostop do interneta in je za silo spo- soben pisati v angleščini; vsak tako izdano knjigo lahko tudi ponudi na globalnem knjižnem trgu. To pa seveda pomeni, da se bralci ne morejo več zanesti na to, da bodo založbe in knjigarne tako rekoč po naravi stvari še naprej opravljale funkcijo “psov čuvajev” na knjižnem trgu in iz njega izločile vsa tista slaba, neprebavljiva in duhamorna dela, ki si ne zaslužijo širše pozornosti bralcev oziroma za katera bi bili založniki in knjigarnarji prepričani, da zanje nima smisla ustvarjati visokih fiksnih tiskarskih stroškov, saj knjiga zagotovo ne bo našla tistih nekaj sto kupcev, ki so potrebni, da se pokrije osnovna investicija vanjo (pri ofsetni tehnologiji namreč velja, da se minimalna renta- bilna naklada giblje med 500 in 800 izvodi). Povedano drugače, razvoj sodobne informacijske in ti- skarske tehnologije ter nove tehnike trženja in distribuira- nja knjig so ustvarile razmere, v katerih je na vseh knjiž- nih trgih bistveno težje kot nekoč ločiti zrno od plev. Ta problem je še posebej pereč na področju znanstvenega založništva, saj je že na prvi pogled očitno, da obstoji velika razlika med založbami, ki objavljena dela recenzi- rajo in skozi uredniške postopke preverijo in uredijo nji- hovo vsebino, ter med podjetji, ki natisnejo vse, kar jim nekdo pošlje po elektronski pošti in za objavo plača. S tega zornega kota je seveda več kot smiselno razmišljati o sistemu, ki bi med monografskimi objavami, ki po vsebi- ni in formi veljajo za znanstvena, ločil resne od neresnih in pri vrednotenju upošteval zgolj prve. Vendar pa je to bistveno lažje reči kot storiti, kar nenazadnje dokazujejo tudi Navodila, saj v kombinaciji s Pravilnikom o ocenje- vanju in financiranju raziskovalnih in infrastrukturnih programov odpirajo množico vprašanj, na katera je težko poiskati jasne in nedvoumne odgovore. Najprej velja na podlagi vsega doslej povedanega opozo- riti, da je Pravilnik pri točkovno najmanj vrednih objavah, to je pri knjigah, ki izidejo pri “drugih založbah”, očitno preveč liberalen. Ne Pravilnik ne Navodila namreč ne de- finirata, kaj pomeni izraz druge založbe, zato lahko upra- vičeno domnevamo, da v to kategorijo spadajo dobesedno vse založbe, in da torej mednje lahko uvrstimo tudi take, ki so specializirane za izdajanje knjig v samozaložništvu. Zato je kategorija druge založbe izjemno tvegana, saj omogoča vsakomur, ki je sposoben sproducirati ustrezno količino besedil v angleščini in tem besedilom dati formo znanstvenega besedila, da si za nekaj sto dolarjev “kupi” 30 točk za v tujini izdano monografijo – povsem mogoče pa je tudi to, da kot novo, knjižno delo objavi kompila- cijo člankov, ki jih je kot objave že ovrednotil drugje. Še več: če je potreba po točkah (in finančne ugodnosti, ki jih te prinašajo) velika, je možno že objavljeno knjižno besedilo nekoliko premetati, mu dati nov naslov in tako predelano besedilo pri eni od “samozaložniških založb” izdati kot še eno novo knjigo, opremljeno z ISBN-jem in registrirano v washingtonski Kongresni knjižnici. Ali, če smo še nekoliko bolj neposredni: ker Navodila v ničemer ne nakazujejo, kako prepoznati tovrstne “samo- založniške” založbe, niti za to nihče ne usposablja Osred- njih specializiranih informacijskih centrov, se s tem odpi- ra možnost, da bodo s 30 točkami ovrednotene vsebine, ki bodo sicer na prvi pogled videti znanstvene, a v resnici ne bodo ne recenzirane niti urejene, povrhu vsega pa bodo morda v knjižni obliki že enkrat objavljene, zaradi česar jih sploh ne bi smeli vrednoti kot izvirno znanstveno ob- javo. NACIONALNA ZNANSTVENA ZALOŽBA – KAJ JE TO? Podobne težave se pojavljajo tudi pri tako imenovanih nacionalnih založbah. Iz Navodil namreč ni nedvoumno jasno, ali so sestavljavci z njimi mislili zgolj na slovenske ali pa tudi na nacionalne znanstvene založbe v drugih državah. Zato se kar samo od sebe zastavlja vprašanje, na kakšen način bi v OSIC-ih ovrednotili delo, ki bi ga deni- mo neki slovenski sociolog v angleščini izdal kot publi- kacijo Oddelka za sociologijo univerze v Tbilisiju, kjer bi bili kot člani uredniškega odbora navedeni Gigi Tev- zadze, Alexander Lomaia in Fuad H. Akhundov. Bi taki knjigi dali 30 ali 50 točk? Bi kdo preveril, ali ima univer- za v Tbilisiju zares oddelek za sociologijo, kjer poleg G. Tevzadzeja predavata tudi A. Lomaia in F. H. Akhundov, ali pa je slednji v resnici šef podružnice interpola v Baku- ju, drugi pa nekdanji gruzinski šolski minister, knjiga pa duhovita šala avtorja, ki se rad igra mance z OSIC-i? Kar nekaj protislovij se drži tudi seznama slovenskih nacionalnih znanstvenih založb. Pri nekaterih pomenijo namreč znanstvene izdaje manjši del njihove produkcije (Didakta, Cankarjeva založba), večina pa jih v svojih izdajah ne izpolnjuje vseh formalnih kriterijev, kot jih za nacionalne znanstvene založbe predpisujejo Navodila. Ta namreč med drugim pravijo, da se “kot nacionalna znan- stvena založba…” upošteva založba, ki sestavo ured- ništva objavlja v kolofonu, to uredništvo pa “mora biti znanstveno kvalificirano” in “mora imeti natančno opre- deljena vsebinska načela izdajateljske politike”, prav tako pa mora biti recenzentski postopek “urejen in transparen- ten”. Toda nobena od založb, naštetih v spisku, v svojih izdajah javno ne objavlja “natančno opredeljenih vse- binskih načel izdajateljske politike”, mnoge med njimi pa v kolofonu ne objavljajo niti sestave uredništva, ampak le ime odgovorne osebe. Kaj bodo torej v OSIC-ih storili denimo s knjigo dr. Pavleta Zgage Téme iz filozofije edu- kacije, ki jo je izdal Center za študij edukacijskih strategij na Pedagoški fakulteti (ta je na spisku znanstvenih založb in si torej knjiga s tega zornega kota zasluži 50 točk, prav Miha Kovač: PROTISLOVJA VREDNOTENJA ZNANSTVENEGA DELA: KAKO DOLOČITI PRAVO ZNANSTVENO ZALOŽBO?