OZ 2005/1

M 15 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 tako sta v kolofonu navedena dva recenzenta, kar je seve- da še en razlog, da se ji dodeli 50 točk, saj založba očitno opravlja transparenten recenzijski postopek, vendar pa sestava uredništva ni objavljena v kolofonu, zato tudi ni razvidno, ali so člani uredništva zares ustrezno znanstve- no kvalificirani)? Mar zaradi te ene pomanjkljivosti ne bi smeli upoštevati, da je knjiga izšla pri “založbi”, ki je na spisku nacionalnih znanstvenih založb, ampak bi jo, tako kot v tujih samozaložniških založbah izdana dela, morali ovrednotiti zgolj s 30 točkami? Še bolj naravnost povedano, kaj je tisto, kar bo pri vrednotenju take knjige prevladalo, dejstvo, da založnik izpolnjuje vse pogoje razen enega za to, da ga klasificiramo kot “nacionalno znanstveno založbo”, ali pa bo ta en neizpolnjen pogoj tako pomemben, da bo razvrednotil vse preostale? Vsaj na ravni zdrave pameti se seveda v zgornjem pri- meru odgovor ponuja kar sam od sebe, vendar pa se pri tovrstnih vrednotenjih zgolj na zdravo pamet ne gre zana- šati: prvič zaradi tega ne, ker vsi primeri ne bodo tako ne- dvoumno jasni kot je zgornji, drugič pa zato, ker Navodi- la, ki so v tako očitnem protislovju z dejanskim stanjem, odpirajo vrata subjektivnemu vrednotenju, ki pa je tako rekoč po definiciji nazorsko ali politično motivirano. Zato obstaja utemeljen sum, da bodo tako zastavljena Navodila v kombinaciji s Pravilnikom povzročala vsaj toliko težav, kot jih bodo reševala. TEŽAVE S TUJCI Ta protislovnost postane še bolj očitna, če bi po Navodi- lih poskusili ovrednotiti v tujini izdano monografijo, ki bi izšla pri resni univerzitetni založbi, ali založbi, ki izdaja znanstvene knjige (denimo: Penn State University Press, W. W. Norton & Company, Polity, Oak Knoll itd.), ki pa niso mednarodne, bodisi jih Komisija Sazu ni uvrstila na spisek mednarodnih in drugih relevantnih humanističnih in družboslovnih tujih založb. K čemur velja še dodati, da so nekatere stroke in znanosti že po svoji naravi razmero- ma ozko specializirane in je s tega stališča nemogoče, da bi taka dela izšla pri kateri od velikih založniških multi- nacionalk, saj teh tako segmentirane tržne niše praviloma ne zanimajo. To seveda pomeni, da nekatere znanosti in stroke po definiciji ne morejo imeti dostopa do velikih mednarodnih založb. Po drugi strani pa velja opozoriti še na to, da anglosaške založbe v kolofonu ne objavljajo sestave uredništva niti njegove strokovne kvalificiranosti, poleg tega pa je v anglosaškem svetu nasploh razmeroma redek pojav, da bi knjižne zbirke (ali celo založbe) vse- binsko vodili uredniški odbori; odločitev o objavi je po- gosto prepuščena uredniku, ki celo ni nujno strokovnjak za področje, na katerega knjiga posega, se pa zato toliko bolj zanaša na mnenje praviloma treh recenzentov s po- dročja stroke (ki praviloma ostajajo anonimni in torej niso navedeni v kolofonu – več o tem gl. Davies, 1996; Dessauer, 1994). V primeru univerzitetnih založb, katerih lastnica je univerza, šele tako sestavljene programe potem potrdijo posebni odbori, katerih člani so univerzitetni pro- fesorji; pri drugih, zasebnih znanstvenih založbah takega potrjevanja ni. S tega zornega kota je torej v anglosaškem svetu zelo težko najti založbe, ki bi ustrezale slovenskim kriterijem o nacionalnih znanstvenih založbah. To pa seveda pomeni, da so Navodila in Pravilnik zastav- ljeni tako, da nekatere stroke že po svoji naravi ne morejo izpolniti tistih pogojev, ki določajo, kdaj je posamezna monografska izdaja ocenjena s 100 točkami – in to ne glede na to, da gre tudi po mednarodnih kriterijih znotraj stroke za objavo pri založbi, ki ima mednarodni ugled. Ali, če to povemo še na malce bolj neposreden način, ob takih Navodilih se slovenskim raziskovalcem bolj splača izdati knjigo na matični fakulteti, kjer predavajo, kot pa pri uglednih tujih znanstvenih založbah, kot je denimo Polity, saj bi jim prva objava prinesla 50 točk, druga pa le 30. Sporočilo takega vrednotenja je več kot jasno: objava na matični slovenski fakulteti, kjer avtor predava, je pri ocenjevanju znanstvenih projektov očitno vredna več kot objava pri resni tuji založbi, če slednje ni mogoče opre- deliti kot mednarodno založbo oziroma če ta ne ustreza slovenskim kriterijem za določanje nacionalnih znanstve- nih založb. K čemur velja dodati le še to, da je spisek mednarodnih založb sam po sebi nenavaden. Najprej velja opozoriti, da je svetovno založništvo v zadnjem desetletju izrazito di- namično: lastniške strukture založb se spreminjajo, s tem pa tudi programske usmeritve založb (več o tem gl. Bel- laigue, 2004), zato je povsem mogoče, da se posamezne založbe zavestno zaradi komercialnih razlogov iz strogo znanstvenih usmerjajo v bolj poljudne vode, ali pa zaradi varčevanja opuščajo del recenzentskih postopkov, ki so njenim izdajam dajale dodatno težo. Povedano drugače, če bi želeli ime založbe uporabljati kot kriterij za resnost objave, bi morali sestavljavci Navodil predvideti proce- duro, ki bi redno sledila in upoštevala uredniško-lastniške spremembe, kot se dogajajo v svetovnem založništvu. Poleg tega Navodila ne pojasnjujejo niti tega, ali kot mednarodno založbo lahko štejemo založbo, ki sama po sebi deluje le lokalno (denimo založba Blueprint), v lasti pa jo ima mednarodna založba, ki njene izdaje, če se po- kaže interes zanje, distribuira po vsem svetu (Routledge). Še bolj mučno pa je to, da po podatkih iz COBISS-a v slovenskih knjižnicah nimajo niti ene ali pa premorejo le eno knjigo (izdano v obdobju 1994–2005) številnih založb, ki jih Navodila navajajo kot mednarodne (Bell & Howell, Citus, Horwood Publishing, IoP/Institute of phy- sics/, New York Academy of Sciences, Paidos, Taylor & Francis Group, Thieme Medical and Scientific Publishers, Akademischer Verlag Berlin, Gebduder Man, Hansche Miha Kovač: PROTISLOVJA VREDNOTENJA ZNANSTVENEGA DELA: KAKO DOLOČITI PRAVO ZNANSTVENO ZALOŽBO?