OZ 2005/1

16 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 Buchandlung, Steiner Verlag, Picard, Qasar), iz česar lahko sklepamo le dvoje: da imena teh založb v Navodilih bodisi niso pravilno zapisana, in jih računalnik ni mogel prepoznati, ali pa gre v resnici za majhne založbe, ki ne izpolnjujejo pogoja za mednarodno založbo, a jih je ne- kdo vseeno uspel zriniti na spisek, ker mu to pač iz oseb- nih razlogov ustreza. Seveda oboje ne zvišuje zaupanja v vrednost in kakovost Navodil. Na podobne nejasnosti naletimo tudi pri spisku domačih znanstvenih založb: od članic univerze v Ljubljani spisek navaja le nekatere fakultete, kar seveda samo po sebi zastavlja vprašanje, ali to pomeni, da denimo vse izdaje Teološke fakultete (ki je ni na spisku) niso znanstvene, vse izdaje Filozofske fakultete (ki je na spisku) pa so. Še dodatna težava pa je seveda ta, da poleg Filozofske fakul- tete kot take izdajajo knjige tudi na njej delujoči oddelki in inštituti, pri čemer Navodila ne odgovarjajo na vpraša- nje, ali je torej treba avtomatično šteti kot znanstvene vse monografske izdaje, ki se jim v kolofonu pojavlja ime te ustanove. Podobna težava je tudi z Univerzo v Mariboru, ki je navedena kot znanstvena založba, njenih članic pa na spisku sploh ni. Ali to pomeni, da je treba avtomatič- no kot znanstvene izdaje šteti vse monografije, kjer se v kolofonu pojavlja ime Univerze v Mariboru, torej vse iz- daje njenih članic, inštitutov ter vseh njenih drugih orga- nov? In če je odgovor da, zakaj sestavljavci Navodil niso enako enostavnega kriterija uporabili tudi pri Univerzi v Ljubljani? Vse to nas usmerja k sklepu, da so kriteriji za vrednotenje tujih monografskih objav protislovni, blago ksenofo- bični, nejasni in neobjektivni: po eni strani omogočajo zlorabe, saj je kot tujo objavo mogoče šteti tudi objavo v samozaložniških založbah, po drugi strani pa so resne in kakovostne tuje objave ovrednotene nižje, kot objave v domačih znanstvenih založbah oziroma v organizacijah, v katerih so raziskovalci zaposleni. Pa tudi pri slednjih ni povsem jasno, katere založbe oziroma organizacije lahko razumemo kot znanstvene in katere ne. Brez pretiravanja lahko torej zapišemo, da so Navodila zastavljena tako, da destimulirajo resne znanstvene objave v tujini in hkrati omogočajo zlorabe tujih objav, za povrh pa omogočajo razmeroma visoko stopnjo subjektivnosti pri vrednotenju v tujini in doma objavljenih znanstvenih del. ZAKAJ NE VSI TAKO KOT MI? Naj za konec opozorim še na zanimiv paradoks: vzemi- mo, da bi vse razvite države vrednotile znanje na enak način, kot to poskušamo v Sloveniji, kar pomeni, da bi v vseh razvitih državah izdelali spisek okoli 40 mednarod- nih založb, v katerih bi objave štele 100 točk. V razvitih in srednje razvitih državah (EU, ZDA, Kanade, Avstralije, Jugovzhodne Azije in deloma Rusije) živi danes okoli milijarda ljudi, v Sloveniji pa po podatkih IZUM-a v tem trenutku deluje okoli 10.000 registriranih raziskovalcev (številke zaokrožujemo zaradi lažjega računanja), ki, spet zaokroženo, pomenijo pol odstotka vsega prebivalstva. Če predpostavimo, da pomeni Slovenija glede raziskoval- ne razvitosti nekakšno povprečje razvitega sveta (kar spet ni čisto točno, a zaradi enostavnosti računa znova poeno- stavljamo), to pomeni, da v razvitem svetu v tem trenutku deluje okoli pet milijonov raziskovalcev (pol odstotka od milijarde). Mednarodne založbe, ki jih navajajo Navodila, izdajo letno zelo različno količino novih knjižnih naslovov: po dostopnih podatkih nekatere več kot tisoč, nekatere ne- kaj sto, nekatere celo manj kot sto (samo za ilustracijo: največja slovenska založba Mladinska knjiga izda letno okoli 250 novih knjižnih naslovov). Zaradi enostavnosti izračuna znova predpostavimo, da izda povprečna medna- rodna znanstvena založba letno 500 novih monografskih naslovov; ob tem predpostavimo še to, da naj bi povpre- čen raziskovalec na pet let napisal vsaj eno monografijo. Če bi torej bilo na spisku štirideset mednarodnih založb, bi to pomenilo, da bi se vsako leto en milijon raziskoval- cev borilo za to, da bi za svojo monografijo našli prostor med 20.000 knjižnimi naslovi. Še bolj naravnost poveda- no, slovenski raziskovalec ali raziskovalka bi se v letu, v katerem bi želela izdati monografijo, morala boriti s 50 konkurenti, če bi želela izdati monografijo pri založbi, kjer bi jima objava prinesla vsaj sto točk – kar je, glede na uvodoma omenjene podatke o številu izdanih knjig, bistveno hujša konkurenca, kot če bi se raziskovalec od- ločil, da knjigo izda pri kateri koli drugi založbi. Kar pomeni najmanj to, da bi objava pri tovrstnih založbah v razmerju do drugih objav morala raziskovalcem slej ko prej prinesti bistveno več točk kot zdaj. K čemur velja dodati le še to, da bi tak planetarni spisek edino zveličavnih znanstvenih založb imel tudi svoje ekonomske učinke, saj bi objave pri založbah, ki bi bile na njem, avtomatično veljale za boljše in več vredne, ter kot take tudi bolj vredne nakupa, zato bi založbe – recimo temo tako – uporabile vsa legalna, nekatere pa najbrž tudi nelegalna sredstva, da bi na tak spisek prišle. Povedano drugače, tak način vrednotenja znanstvenega dela ne bi le ekstremno blagodejno vplival na žepe lastnikov založb, ki bi imele monopol nad tem, da izdajajo znanost, ki bi bila označena kot vrhunska, ampak bi se s takim mehaniz- mom vrednotenja znanosti posredno začela vzpostavljati še delitev med pravo in nepravo znanostjo, saj bi tisto, kar ne bi izšlo pri “pravih” založbah, bilo avtomatično vredno manj. S čimer bi se čez noč lahko vzpostavile razmere, v katerih bi uredniška politika založb postavljala kriterije odločanja o tem, kaj je znanstveno in kaj ne – založbe, ki bi ta privilegij imele, pa bi od njega imele visoke dobičke in bi torej njihov motiv, da pridejo na tak spisek, bil pred- Miha Kovač: PROTISLOVJA VREDNOTENJA ZNANSTVENEGA DELA: KAKO DOLOČITI PRAVO ZNANSTVENO ZALOŽBO?