OZ 2005/1

M 19 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 UVOD Informacijska znanost, čeprav gre za znanost, ki je najbolj navezana na sodobno globalno informacijsko družbo, ni na ustrezen način uvrščena v veljavno klasifikacijo, ved, področij in podpodročij ARRS in SURS za potrebe vode- nja znanstvene politike, spremljanja znanstvenorazisko- valnega in razvojnoraziskovalnega dela, vključno s sta- tističnimi raziskovanji na vseh ravneh (institucionalnem, nacionalnem in internacionalnem). Prav tako v veljavnem šifrantu poklicev in standardni klasifikaciji poklicev ne obstaja ustrezen naziv za poklicno skupino, ki se ukvarja z informacijsko znanostjo. Vse dosedanje pobude Instituta informacijskih znanosti v Mariboru (IZUM) in Oddelka za bibliotekarstvo, infor- macijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, da se informacijska znanost umesti v šifrant raziskovalnih ved, področij in podpodročij MŠZŠ ali ARRS, so bile neuspešne. NASTANEK POIMENOVANJA INFORMA- CIJSKA ZNANOST Če je znanost o nekem “x-u” proučevanje tega “x-a”, naj bi definicija posamezne vede minimalno vključevala: • ime, • predmetno področje proučevanja, • metode za proučevanje predmetnega področja (Šercar, 1988). Beseda ima izjemno moč, saj izraža identiteto (Schrader, 1984). Tako posamezno ime razkriva način razmišljanja in razumevanja stvari, ki jo poimenuje, in odnosov z drugimi tovrstnimi entitetami (paradigmo) (Kuhn, 1968), predvsem pa je pomembno za identifikacijo posamezne vede in za odnose z drugimi vedami v sistemu ved. Intelektualne pristope k informacijam lahko opazujemo s stališča različnih časovnih obdobij. Informacije so pomembne kot subjektivna entiteta (sub- jektivno znanje v naših možganih in v drugih organiz- mih), kot objektivna entiteta (trajno zapisano objektivno znanje) in kot fizična entiteta (genske informacije, infoni kot tretja prvina poleg energije in mase, iz katerih se sestoji vesolje), tako da so o njih razmišljali že starove- ški misleci. Teorijo konsolidacije informacij, ki sta jo v začetku osemdesetih let 20. stoletja razvila Saračević in Wood (1981), je npr. zastavil že Platon (Laertije, 1973). Nove zgodovinske raziskave informacijske znanosti ved- no bolj premikajo časovno mejo njenih začetkov. Garfield je bil prepričan, da je Shepard’s Citations iz leta 1873 najstarejši citatni indeks. Shapiro omenja pravni citatni indeks iz leta 1743. Weinberg (1998) opisuje še bolj stare hebrejske citatne indekse, in sicer Maimonidesov roko- pisni citatni indeks iz 12. stoletja, prvi hebrejski citatni indeks v tiskani knjigi iz leta 1511 in indeks v Talmudu iz leta 1546. Boolova algebra (G. Boole, 1815–1854) je nastala ob polovici 19. stoletja in ni bila videti tako uporabna, kot se je kasneje izkazala v računalništvu in informacijskem iskanju, ki je bistven del predmetnega področja moderne informacijske znanosti (Smith, 1993). Zadnjih 100 let zgodovine informacijske znanosti lahko delimo na dve obdobji: • obdobje pred uvedbo poimenovanjem informacijska znanost, tj. od pojava evropskega kontinentalnega dokumentalizma konec 19. stoletja do polovice 20. stoletja (Bradford, 1945), • obdobje od uvedbe poimenovanje informacijska zna- nost ob polovici 20. stoletja naprej, odkar se moderna informacijska znanost kontinuirano razvija pod tem imenom predvsem v ZDA. Obdobje dokumentacije 1895–1945 Moderna informacijska znanost se je pojavila, ko se je iskanje in (začetna) obdelava informacij kot do tedaj osebno delo slehernega uporabnika (predvsem v znanosti in tehnologiji, med katerima ni ostrih meja) razvilo v in- stitucionalno organizirano družbeno dejavnost, nepogreš- ljivo za nadaljnji razvoj znanosti, inženirstva in drugih informacijsko intenzivnih dejavnosti (npr. menedžmenta v gospodarstvu, politiki, upravi, javnih službah ipd., kjer se upravljanje razume kot odločanje ( decision making ) na osnovi razpoložljivih informacij ali kot izbira nekih dejavnosti med več alternativami). Preden se je informa- cijsko delo oblikovalo kot institucionalno organizirana družbena dejavnost, so uporabniki informacij (predvsem znanstveniki in tehnologi) imeli na razpolago samo knjiž- nice, v katerih so tudi začenjali svoje delo ter sami iskali, izbirali in obdelovali informacije (Mihajlov in Giljarev- ski, 1970). En od virov informacijske znanosti je kontinentalni ev- ropski dokumentalizem, ki se je razvil iz bibliografske znanosti (Farkas-Conn, 1990). Paul Otlet je s Henrijem La Fontainom in drugimi kolegi leta 1895 ustanovil v Bruslju Mednarodni institut za bibliografijo (Institut In- ternational de Bibliographie – IIB). Leta 1903 je uvedel poimenovanje znanost o bibliografiji in dokumentaciji, leta 1907 pa ga je spremenil v dokumentacijo. Leta 1934 je objavil razpravo Traité de documentation. Le livre Tvrtko-Matija Šercar: ALI SLOVENIJA NOČE INFORMACIJSKE ZNANOSTI?