OZ 2005/1

M 23 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 delom e-t-ak-s-a kompleksa (e – emisija, t – transmisija, ak – akumulacija, s – selekcija, a – absorbcija) (Šercar, 2000). Capurro in Hjørland sta kritična do tistega dela Griffi- thove definicije, ki se nanaša na tehnologijo. Znanost se namreč ne more definirati s sredstvi, saj vsako znans- tveno področje, veda ali panoga uporablja neko najbolj primerno tehnologijo. Torej je treba znanost definirati predvsem s predmetom proučevanja, to pa so v primeru informacijske znanosti – informacije. Informacija je tisto, kar vsebuje odgovor na pomembna vprašanja povezana z dejavnostjo določene ciljne skupine. Generiranje, zbi- ranje, organizacija, tolmačenje, shranjevanje, iskanje, diseminacija, transformacija in uporaba informacij mo- rajo izhajati iz spoznanj/teorij o problemih, vprašanjih in ciljih, ki naj bi jih informacije zadovoljevale. V splošnih knjižnicah so npr. ti cilji povezani z demokratično vlogo splošnih knjižnic v družbi, v medicini so informacije po- vezane z reševanjem zdravstvenih problemov, v komer- cialnih sistemih so informacije povezane s poslovnimi strategijami itd. Informacijska znanost je zgradila svojo prepoznavnost predvsem na proučevanju procesov: • iskanja informacij, • indeksiranja, • relevance, • distribucije. Največji del raziskav na področju informacijske znanosti se nanaša na iskanje informacij, ki je tudi eden izmed glavnih virov razvoja interdisciplinarnih odnosov in- formacijske znanosti z več drugimi vedami (Saracevic, 1995). Primer jezika za indeksiranje in iskanje informacij v obliki klasifikacije zabeleženega znanja, v kateri so vse- bine predstavljene s kodami, temelječimi na arabskih številkah, je univerzalna decimalna klasifikacija UDK, ki sta jo konec 19. stoletja na osnovi Deweyjeve decimalne klasifikacije razvila belgijska znanstvenika za bibliogra- fijo in dokumentacijo Otlet in La Fontaine. Ena glavnih prednosti klasifikacije UDK je možnost izraziti ne samo posamezne vsebine, ampak tudi odnose med vsebinami (Robinson, 1994). Do srede tridesetih let prejšnjega stoletja je prevladovalo nefleksibilno predhodno koordinirano predmetno indek- siranje, karakteristično za predmetne knjižnične kataloge. Od tedaj se je začela zamenjava predhodno koordinirane- ga indeksiranja z naknadno koordiniram indeksiranjem. Uporabniki so se namreč počasi začeli zavedati, da tako indeksiranje, ki ga izvajajo knjižnice, ne more zadovoljiti njihovih potreb. Naknadno koordinirano indeksiranje je naravnano na zahtevo osebe, ki išče, in ne na stvar, ki je indeksirana. Ena ali več predmetnih oznak lahko ustreza enoti ali pa tudi ne, odvisno od strokovne sposobnosti katalogizatorja/klasifikatorja, ki jo obdeluje na predhodno koordiniran način po vnaprej predpisanem geslovniku. Batten je leta 1944 izumil sistem “Peek-A-Boo” za pa- tente. Besedno zvezo iskanje informacij (information retrieval) je skoval C. Mooers leta 1950, kot proces pa ga je izumil že leta 1947. Besedno zvezo koordinatno indeksiranje ( coordinate indexing ) je leta 1952 skoval Taube, ki je istega leta tudi izumil sistem kartic Uniterm. Uporabo računalnikov za iskanje informacij je prvi začel proučevati Bagley leta 1951. Računalniško podprt sistem Taubejevih kartic Uniterm predstavlja uvod v ves kasnejši razvoj indeksiranja in iskanja informacij (Kilgour, 1997). Leta 2000 je bil razvit prototip avtomatskega semantičnega indeksiranja in iskanja informacij na inter- netu Interspace, ki ga je po eni strani zahteval eksponent- ni rast informacij na internetu, po drugi pa omogočil nagli razvoj zmogljivosti osebnih računalnikov (Schatz, 2000). O člankih, ki so relevantni za neki predmet, je prvi spre- govoril Bradford leta 1934 (Bradford, 1934; Saracevic, 1975; Mizzaro, 1997). Eden od dogodkov istega leta je zakon o pravilnosti v distribuciji znanstvenih časopisov, znan v literaturi kot Bradfordov zakon (Oluić-Vuković, 1997). METODE INFORMACIJSKE ZNANOSTI Vsaki integrativni ravni pojmovanja informacij ustrezajo posebne metode (Wilson, 2002). Npr. informacijska znanost, ki proučuje informacije kot družbene konstrukte in ji pripada osrednje mesto med po- sameznimi modeli informacijske znanosti, uporablja poleg metod, ki so skupne za vse vede (npr. opazovanje), razisko- valne metode starejših družbenih ved vključno s standard- no programsko opremo za statistične obdelave podatkov. Informacijska znanost je tudi prispevala k razvoju novih raziskovalnih metod. Na stičišču informacijske znanosti in tehnologije se je razvila metoda spremljanja logiranja. Informacijska tehnologija namreč proizvaja dve vrsti infor- macij: ciljni informacijski proizvod in vrsto dodatnih infor- macij o svojih lastnih aktivnostih, ki jih opravlja pri izde- lavi ciljnega informacijskega proizvoda, in je v tem smislu informacijska tehnologija transparentna in produktivna kot nobena druga (Zuboff, 1988). Na stičišču informacijske znanosti in znanosti o znanosti so bile razvite metode bibli- ometrije, scientometrije, ki se danes imenuje informetrija ( informetrics ) (Shapiro, 1992; Tague-Sutcliffe, 1992). Tvrtko-Matija Šercar: ALI SLOVENIJA NOČE INFORMACIJSKE ZNANOSTI?